Bovary Satirična ganljivka po motivih romana Gustava Flauberta

Gospa Bovary, večna persona svetovne književnosti, je v priredbi Nebojše Pop-Tasića tista gospa Bovary, ki tako v času svojega nastanka kot danes ostaja gospa Bovary, Emma, ki zaradi svojega neizsanjanega hrepenenja tragično konča svojo usodo podeželske žene, matere in ljubice.
Število vlog: 6–15 (1 ž, 5–14 m)
hrepenenje, ljubezen, partnerski odnosi, praznina

Je iskreno in sočutno povedana zgodba o majhnosti, brezupnem hrepenenju, neumnosti, ozkosrčnosti, krutosti, komični tragičnosti … Če Emmo in njene soljudi razumemo kot bližnje, sebi nam podobne ljudi, če v njih prepoznamo sami sebe, potem jih ni treba razumeti. Potem jih so-čutimo kot so-ljudi. Kajti kot pravi avtor priredbe, situacije, ljudje in njihove reakcije se skozi zgodovino zelo malo spreminjajo. Človek se noče spremeniti, prevzgojiti, postati boljši. Ljudje živimo en sam večni sedanjik. Vendar pa Flaubert ni pisal zato, ker bi hotel spremeniti svet. Pisal je zato, ker je hotel biti – iskren. Človeška nemoč in omejenost sta mu bili hkrati žalostni in smešni. Njegovo gledanje in čutenje sveta je mešanica satire in ganjenosti, torej satirične ganjenosti nad človekom.

Priredba Flaubertovega romana Madame Bovary odrsko zanimivo strne obsežno delo v spraševanje o svetu, v katerem živimo in ki je pohabil ne samo Emmino, temveč skoraj vsako človeško dušo, postavil pregrade med človeka in ključna vprašanja njegovega bivanja ter ga tako porinil v stanje duhovne impotence. V agoniji brezciljnega iskanja hlastamo po materialnih, hipnih užitkih in upamo, da bomo vsaj za trenutek pozabili na banalnost svojega življenja in zapolnili notranjo praznino. Flaubert sam je rekel: »Zanikam, da je Emma Bovary pošastna kreacija moje izrojene domišljije. Mogoče je pošast, vendar nisem jaz tisti, ki jo je ustvaril. Naš svet, vaš svet in moj svet jo je ustvaril. Tam zunaj je več tisoč Emm Bovary, katerih življenje je bilo moja inspiracija.«

OČE ROUAULT

Emma, nekaj te moram vprašati. Gospod Bovary čaka zunaj in sprašuje, ali bi se poročila z njim. Meni se zdi nekoliko slabe glave, ni ravno zet po moji želji. Ampak pravijo, da je lepega vedenja, varčen in zelo učen, saj mi je lepo pozdravil zlomljeno nogo. Mislim, da me ne bo hudo pestil zastran dote. Saj, itak moram prodati tistih dvajset oralov zemlje in mu lahko izplačam doto, pa še mi ostane, da vrnem dolg zidarju in sedlarju. Morda bi celo še kaj ostalo za popravilo stiskalnice. Torej, če hočeš ...

EMMA

Hočem. Rekla sem – hočem.

Pride Charles. Oblečen kakor prej. Emma gleda Charlesa, govori publiki; vzneseno, a obupano.

Oh, mislila sem, da je to moški, ki zna jahati, se mečevati, razbijati kozarce, udariti z bikovko, deklamirati, plavati skozi valovje življenja, in da se bo zdaj začelo življenje, zdaj pride sreča ...

Gre k Charlesu. On jo objame.

... v poštnih kočijah, za višnjevimi svilenimi zavesami se bova korakoma vozila po strmih cestah in poslušala voznikovo pesem, ki med žvenkljanjem kozje črede in zamolklim šumom slapov odmeva po gorovju. In ko bo sonce legalo v zaton, bova na obali zaliva dihala vonjavo citronovcev. In zvečer, ko bova stala sama na terasi  vile, se bova držala za roke in gledala zvezde.

(v publiko) In potem sem, na vrtu najinega prvega doma, v soju polne lune strastno recitirala Lamartina:

Srce me vleče na breg južnega morja,

kjer topel val alojam šepeta,

pod Etno, kjer od plodnega pepela

planjava kot vrt cveti

v razcvetu majskih dni,

ko v srcu še nesmrtnost nam kali,

ko vsak utrip, ki vzpodbudi srce,

je krik po sreči, skriti kdo ve kje.

In Charles je rekel ...

CHARLES

Odkar vem zase, vem naslednje:

ko ura reče – ena, sva z ženo že dolgo v spanje poglobljena,

ko drugič odbije, stara sova z očmi zavije,

ko tretjo oznani, prasec zakruli, ker sanja o hrani,

ko ura reče štiri,  zbudi se petelin in se našopiri,

ko ura reče pet, treba je vstat in spet začet živet,

ko ura reče šest, zbudim še prašiče in jim dam za jest,

ko ura reče sedem, še jaz sem lačen in za mizo sédem,

ko osmič ura bije, skupaj z duhovnikom pojem litanije,

ko devet zacitra, grlo mi oplakne ena kratka, hitra,

ko reče deset, človek mora za zelje poskrbet,

ko reče enajst, globoko se zamislim: kmalu bo dvanajst,

ko reče dvanajst, rečem: oh, poldan je že!

EMMA

Kaj je to, Charles?

CHARLES

Ah, nič. Poezija. Pesem iz moje vasi, ki sem se jo naučil, ko sem bil še majhen.

EMMA (v publiko) 

In tako se je začelo novo življenje.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!