Jaša Koceli    

Buda

Leto nastanka: 2017
Začel sem videti v ljudi. Angele, hudiče. V vsakem, ki ga pogledam, vidim stvari, ki še niso na površju. Neizbrisne so. V njih je žalost, ki se prenaša name. Najprej sem se ustrašil, potem pa ugotovil, da je to moja usoda. Videti naprej. Sprejeti napad pošasti, bodočega zločinca, starčka, bolnika, vsakega …
Število vlog: 9 (5 ž, 4 m)
družina, iskanje, pobeg, upor tradicionalnim smerem življenja in mišljenja

Primož je vzoren mož in oče, uspešen pa je tudi v službi. V prostem času se ukvarja z jogo in meditacijo. Sčasoma se začne vedno bolj odmikati in živeti v svojem svetu, dokler se ne odloči za odhod. Brez slovesa zapusti družino in prekine vse stike. Vrne se šele čez nekaj let kot svetovno znani guru, videc in svetnik. 

NINA: Lepo, da te vidim. Oranžno turkizen, še vedno si Primož. Kako si? 

PRIMOŽ: Ti si oblak. 

NINA: Oblak? Kakšen oblak? Bom vzela za kompliment. Torej sem na nebu? Kje sta pa Lana in Gal? 

PRIMOŽ: Ne morem stopiti v isto reko dvakrat. 

NINA: Veš, kako sta zrasla? Sta že skoraj odrasla. Ne vem, če bi ju prepoznal. 

PRIMOŽ: V mojem spominu bosta ostala takšna kot na dan, ko sem odšel. 

NINA: Ju ne želiš videti? Kaj te pa stane. Še vedno delata glasbo. Pišeta besedila … V angleščini. Vsak dan si izmislita kaj novega. 

PRIMOŽ: Zdaj sem drug človek. Zdaj sta onadva drugačna. 

NINA: Niti videti ju nočeš? 

PRIMOŽ: Primoža ni več. 

NINA: Ja, saj res. Guru. Videc. Svetnik. Oprostite, gospod, vas motim. Težko je govoriti nekomu, ki razume smisel sveta. 

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!