Franček Rudolf    

Celjski grof na žrebcu ali Legenda o strukturi

Leto nastanka: 1968
Tekst črpa snov iz zgodbe plemiške in vladarske rodbine grofov Celjskih. Osredotoča se na poslednje tri generacije: Hermana II., njegovega sina Friderika II. in poslednjega, Ulrika II.
Število vlog: 13 (1 ž, 12 m)

+ cesar, opat, vitezi, hlapci, vojaki, služabniki, ljudstvo

oblast, zgodovinska tematika, zgodovinske osebnosti, ljubezen, družina

Drama osvetljuje zapleten odnos med očetom, Hermanom II. in njegovim sinom, Friderikom II., ki si, ko pride do vprašanj oblasti, ljubezni, žensk in svobode, delita zelo različne poglede.

Herman je z vojnami in diplomacijo vztrajno širil in utrjeval vpliv grofov Celjskih in med drugim za svojega prvorojenca tudi uredil zelo pomembno zaroko z Elizabeto Frankopansko. V tej zvezi je Friderik nesrečen in zaplete se v romanco z Veroniko Deseniško, kmalu za tem pa njegova žena nepojasnjeno umre. To Frideriku omogoči poroko z Veroniko, a ker je ta nižjega rodu, ji Herman ostro oporeka in razvijejo se velika nasprotja med očetom in sinom.

FRIDERIK: Saj si ti, Herman, daleč nad svetom, zdi se ti, da ga vladaš, pa on vlada tebi. Nitke iz tvojih rok peljejo v sleherno vasico, a te nitke največ vlečejo tebe — in te na ta način suvajo v to ali ono de­janje. Kadar pa ležim pri Veroniki, sem gol. Nisem več institucija, nisem namalani bog — lahko se — in seveda se — borim z njo in samim sabo. Izgubljam jo, dobivam jo, in kar je najpomembnejše — spreminjam jo. Tako spreminjam tudi sam sebe, kajti jaz se nam­reč spreminjam z njo.

HERMAN: Priznam: V ženskah je določena patetika. A če se dvignemo iz temne postelje, če se malo razgledamo po prostoru in času, postanejo ženske pravi drobiž. Jasno: čim več časa in prostora imaš pred sabo, tem manjše in brezvrednejše so potankosti. Če so vse posamez­nosti brezvredne, se celo lepo prestrašiš — kot da si naenkrat sam v neizmerni praznini. Ampak če se stvarem čisto približaš, in to v zelo kratkem času in za malo časa, stvari narasejo in postanejo veliko po­membnejše, kot so pa v resnici. Če bi lahko cel zlezel v kakšno žensko, bi postala pomembnejša kot tvoje življenje, pa kar je še hujše — tudi kot tvoje delovanje, tvoja odgovornost. Bila bi večja in pomembnejša kot vse: bila bi tvoja nova mati in ti bi začel vse od začetka.

FRIDERIK: Začel sem vse od začetka.

HERMAN: Ali imaš še eno življenje?

FRIDERIK: Pa ali ga imaš ti, ko tako zaupaš v svojo moč?

HERMAN: Nimam. A jaz sem si vsaj iz tega enega življenja nekaj na­redil.

FRIDERIK: Vprašanje je samo v tem: ali hočeš živeti v velikem ali v malem svetu. Jaz imam raje malega — ker v njem vidim srečo. Kar se pa tiče velikega — človek si lahko naenkrat ogleduje eno deblo, ne pa deset debel. Zakaj? Svojih moči, pozornosti, svojega telesnega aparata ne moreš razdeliti na deset stvari hkrati. Ti se veseliš gozda, jaz drevesa. A ti gozda ne moreš objeti ne razumeti — jaz pa lahko z drevesom marsikaj poskušam.

HERMAN: Oblast mi je igrača, res. A otrok — tako, kot ti — lahko prime igračo, pa jo vrže v potok. Dobil bo novo. Jaz pa imam samo to eno igračo. In priklenjen sem nanjo kot suženj. Šalim se — menda se še znam šaliti. A odrekel se ji ne bom nikoli.

FRIDERIK: Tudi jaz sem tak suženj, ki se ne bo odrekel bele verige Veronikinih rok.

HERMAN: Ti mi hočeš vzeti mojo igračo. Vzeti, čeprav je ne potre­buješ.

FRIDERIK: Vedno sva se razumela. Tako prijazno in čuteče sva govo­rila drug z drugim.

HERMAN: Moral bom ubiti Veroniko.

FRIDERIK: Tako boš ubil tudi mene.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!