Franček Rudolf    

Daj piti kri svoji prazni senci Mit o Orfeju in Evridiki. Ekspresionistična igra

Leto nastanka: 1970
Orfej, nevrokirurg, je prišel do enega zadnjih poglavij kirurgije: z različnimi zvoki spreminja kemično sestavo možganov in jih popravlja. Rešuje lahko celo tiste, ki so bili že več ur mrtvi.
Število vlog: 6 (3 ž, 3 m)
eros, ljubezen, smrt

Čeprav je izjemno uspešen, pa mu pacienti nenadoma začnejo drug za drugim umirati. Razlog je v tem, da Orfej vsako noč obiskuje bar Had, kjer popiva in občuduje striptizeto Evridiko, v katero je zaljubljen.

Zaradi te obsedenosti in nestrokovnosti v službi ga suspendirajo ter ne sme več operirati. Propade mu tudi zakon.

V laboratorij na oddelku za raziskave, kjer je sedaj zaposlen, nekega dne pride nujni klic njegove instrumentarke. Ko Orfej priteče v operacijsko sobo in odgrne odejo, pod njo zagleda Evridiko. Storila je samomor in je že devet minut klinično mrtva.

INSTRUMENTARKA: Možgani so se ji spremenili v kašo. Beljakovine so razpadle, kot tiste v gnilih jajcih. Znanost ljudi je nezaslišano na­predovala, samo tisto glavno ji še manjka: da bi ljudje lahko umetno — ne samo z genetskim izborom in šolami — razbijali svoje možgane, prostornino svojega miselnega in čustvenega sveta. — Tudi če Orfej izumi zanjo kakršnekoli možganske proteze ali celo umetne možgane, ona ne bo nikoli več taka, kot je bila.

ŠEF: Moral bi biti pevec, to je strahota, da je kirurg.

ORFEJ (pride in se preoblači).

ŠEF (odide).

ORFEJ: Priznam, da uživam.

INSTRUMENTARKA: S smrtjo si se bojeval pošteno. Ljudi, ki so viseli na nitki, si previdno izvlekel — čeprav je nitka nihala in se je trgala. In izvlekel si jih nepoškodovane. Zdaj pa hočeš preslepiti smrt — ta proces, ki je tako neizprosen, da je že banalen. To moč, ki se ji lahko upira kvečjemu dete. Ko sem bila še otrok, sem še lahko razmišljala o njej. Polna naivne in neizmerne groze. A kasneje ne moremo izgub­ljati časa s tako vsakdanjostjo.

ORFEJ: Vsakdanjosti so najbolj neumne in najbolj bolijo.

INSTRUMENTARKA: Ljudje umro. Nihče se še ni uspešno uprl. In ti se boš? Ljudje umirajo z vsakim dnem, z vsako uro — res, poskušamo zavirati to dogajanje. Vedno ga poskušamo zavirati, to vidiš po tem, da smo včasih siti zaviranja in se vržemo v življenje, ki je smrt, pijani in razdraženi kot čebela, ki hoče pičiti slona. Življenje je strast in tudi smrt je strast. In ti se boš uprl? Pa niti ne zase, za nekoga drugega?

ORFEJ: Evridiko ljubim.

INSTRUMENTARKA: Evridika je sama skočila v reko.

ORFEJ: Blodnja.

INSTRUMENTARKA: Poslovila se je od enega izmed članov orkestra. In od cip in natakarjev v baru. Vsem je kupila drobna darilca: za slovo. Darilca je kupovala tri dni pred usodnim trenutkom. Vsak dan se je videvala s tabo. — In ko je skočila v reko, je priletela na traverzo. Ljudje so jo klicali, prosili, naj vztraja. Bila je ranjena. Z muko se je s široke traverze nagibala proti vodi. Gasilci so jo že skoraj dosegli, ko se je s poslednjo močjo priplazila do roba traverze in planila v vodo. V reko so poskakali reševalci. Morala se je potopiti hitro kot vidra, da jim je lahko ušla. Ušla za tistih deset minut, preden so jo s kavljem odkrili in bliskovito prepeljali na kliniko.

ORFEJ (raztresen): Menda ji še nisem vsega povedal. Nisem ji še zapel zadnje pesmi... Če bi jo slišala ...

INSTRUMENTARKA: Mislim, da je slišala preveč. Preveč vsega si ji povedal. Preveč si ji pel. Vse priče so potrdile, da je bila srečna, kot še nikoli. Bila je preprosto preplavljena od sreče in še več: ljubezni.

ORFEJ: Revica, hotela je sanjati.

INSTRUMENTARKA: Ti si pa star in pust. Hočeš jo iztrgati sanjam, hočeš, naj živi in naj se v lepem trenutku zaneseno pusti dotolči.

ORFEJ: Ne, jaz sem mlad. In rad bi sanjal skupaj z njo. To je bilo tako lepo življenje, to življenje brez življenja.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Skrajšan tekst, izpadli so nekateri prizori. Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.