Drago Jančar    

Halštat

Leto nastanka: 1994
Kosti ne govorijo, ne?
Število vlog: 5 (3 ž, 2 m)
laž in resnica, lažna morala, rudnik, zgodovinska tematika, znanstveniki

Arheolog doktor Habilis v rudniku vodi odkopavanje domnevno keltskih okostij in predmetov iz halštatskega kulturnega kroga. Nasilni in na trenutke nori profesor, ki sicer na vse pretege zagovarja človekove pravice, ponižuje svoje tri pomočnice, dvomljivo pa je tudi njegovo znanstveno delo. Pojavi se namreč sum, da gre pri najdenih okostjih za posmrtne ostanke iz povojnih pobojev in da profesor v želji, da bi dosegel slavo, potvarja rezultate raziskav. Dogajanje pretrese prihod klošarja Honze, že kmalu pa se v zgodbo vključi tudi avtor Jančar, ki piše dramo, za katero išče pet protagonistov. Osebe se v zadnjem dejanju iz rudniškega rova preselijo na ljubljanski Kongresni trg in prevzamejo nove vloge. Tako kot protagonisti tudi bralci oziroma gledalci na koncu nis(m)o prepričani, ali je (bolj) resničen rudnik ali spomladansko jutro v Ljubljani. Čeprav je celoto besedilo prežeto s humorjem, se pod površino ves čas prikazuje kruta resničnost sveta.

JULA (potegne iz steklenice): Honza, jaz nisem arheologinja.

HONZA: Nisi? Čuden svet. Kaj pa si?

JULA: Nesrečna ženska, to sem. Že od mladosti. In palica je moj zgodovinski spomin.

HONZA (ji vzame steklenico, potrpežljivo , pokusi, odkima):... Premočno je...  Seveda si nesrečna, Jula, vsaka je. Ampak arheologinja si pa tudi.

JULA: Nisem, Honza, nisem. Jaz tukaj delam za denar. Kosti čistim, kosti pakiram.

HONZA: Za muzej?

JULA: Ne za muzej... ne vem...

HONZA: Povej mi no Jula, zdaj ko sva tako intimna: kaj je vse to tukaj? Sem mislil najprej, da sem prišel v eno kriminalko, med take Frankensteine.

JULA: Preveč sprašuješ, Honza. Tu nihče nič ne vpraša. Ni dobro, veš, če človek preveč ve.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!