Hura, Nosferatu Konverzacijska igra

odrasli

Oče, mati in najstniški brat se s specifičnostijo vsakdana, ki ga narekuje Vidina bolezen, ter s stigmatizacijo in z nerazumevanjem okolice (in celo najbližjih sorodnikov) spopadajo na različne načine. Vidin oče Aleš, po poklicu pisatelj, svoj strah in občutek krivde nezavedno vpleta v zgodbe. Vidini napadi in njegov strah za njeno življenje vedno glasneje odmevajo v kriminalki o skrivnostnem umoru, kjer resigniranega in zapitega obtoženca Aleša na zagovor pred sodiščem pripravlja mlada odvetnica Vida. 

LUKA Nosferatu … Kao en tak, ki je mrtev, pa ni mrtev. Samo okrog hodi pa zgago dela. Tak vampir. Hura pa … to pomeni, da je enemu fajn, da Nosferatu. 

NATAŠA Malo odštekano. 

LUKA Ja, evo. 

NATAŠA Pa še malo bolj bolj butasto kakor pa odštekano. – Da nisi ti sam unega grafita napisal? Reklama za bend? Za koncert v Festivalni drug teden? 

LUKA Pa daj, kaki! Za koga ti mene imaš? A za otroka? 

NATAŠA Ej! Luka! Sem pozabila! Kako je bilo danes pri likovnem? Ko smo že pri slikanju! 

LUKA Ja, dobro ... Prfoksa je rekla, da bom jaz tudi umetnik, tako kot oči … 

NATAŠA A ja? A to je rekla? 

LUKA Da jo bo dala na razstavo, itak. Samo jaz bi jo rad pol domov prinesel, za Vido, za nad posteljo. Bo po moje ful vesela. – Kaj, a nisem tako kot oči? 

NATAŠA Ja, ne vem, ni na meni, da bi jaz sodila. Jaz sem zainteresirana stranka. Kaj si pa naslikal? 

LUKA Vido sem naslikal, ko je kazala luno.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!