Iskalci zlata

Nagrada za najboljšega mladega dramatika na 49. Tednu slovenske drame

Ana Obreza: Iskalci zlata »Ali ste vedeli, da je povprečna življenjska doba iskalca zlata enaka vloženemu času iskanja deljenem z vloženim iskateljskim trudom?« Dramsko besedilo Iskalci zlata v svoji eklektičnosti, zgoščenosti prizorov, širokem naboru motivov, preskokih, nepričakovanih povezavah, v privzdignjenem, na trenutke deklamacijskem jeziku v ozadju skriva natančno strukturo parov, ki si tiho postavljajo eno in isto vprašanje. In zdi se, da na Driadino vprašanje »Kaj je zlato?« kljub ›pravilnemu‹ odgovoru, ki ga poda Herakles, lahko sami iščemo še drugačen odgovor, misel, ki se poraja ob prebiranju besedila. Noe in Joe, Herakles in Driada, Fjodor in Mihail, Zaročenka in Zaročenec, Ferdo in Magda (prepoznavni liki iz domače in svetovne literature in gledališča) … so iskalci odnosa, nedosegljivega in neuresničljivega. In ko Vladigon in Estramir, malo pomešana lika iz Beckettove absurdne drame Čakajoč Godota, ne moreta do zlata, ki leži v ustih trupla (kako prikladno, poleg mrtvega jezika), ter se v prepoznavno beckettovskem slogu poslovita od njega, ugotovimo, da je za osebe v besedilu spoznanje o nezmožnosti odnosa osvobajajoče. Kljub prevladujoči iskalski noti, tako rekoč že poslanstvu, ki zastavlja veliko in večno vprašanje o ljubezni, je takšen obrat presenetljiv, še bolj pa njegov učinek. Strah pred izgubo zavezujočega odnosa, ki ves čas zamolklo ždi v ozadju besedila, se razblini. Besedilo vznemiri ne le tematsko, ampak kot igra pomenov, parafraz in asociacij, odpira številne možnosti uprizoritve, a kljub natančnosti prizorov potrebuje še temeljit razmislek o dramski pisavi in jeziku.