Evald Flisar    

Kaj pa Leonardo?

Leto nastanka: 1992
Trenutni položaj človeka je tak, da sta center za slutenje in center za čutenje zdrsnila iz zavesti v podzavest, tako da se človek povezuje z okoljem samo prek centra za mišljenje, ta center pa označuje z besedico “jaz”.
Število vlog: 13 (5 ž, 8 m)
drama, tragikomedija
absurd, duševna bolezen, etične dileme, znanstveniki

Dogajanje je postavljeno v psihiatrično bolnišnico, kjer znanstveniki (v tem primeru dr. Hoffman in dr. DaSilva) skušajo pomagati pacientom z najrazličnejšimi težavami in sindromi najti pot nazaj v 'normalen' svet. Besedilo (si) zastavlja vprašanje, kaj nas dela to, kar smo, ter kdaj in zakaj se včasih zgodi, da okolica oziroma družba, ki jo poganja pohlep, nekatere posameznike preprosto 'pogoltne'. Ob tem se dotakne tudi vprašanja etičnosti in odgovornosti.

MARTIN: (postane pozoren na trupla) Kaj se dogaja? Kje sem?

HOFFMAN: Med prijatelji, gospod Martin. Kako se počutite?

(Vsi gledajo Martina. Martin naredi nekaj brezciljnih korakov po odru, se ustavi. Pogleda Hoffmana, se ustavi. Hoče nekaj reči, ne najde besed, prevzame ga ganjenost. Naredi še nekaj brezciljnih korakov, se ustavi.)

REBEKA: Doktor, zakaj je gospod Martin tako žalosten?

HOFFMAN: Vrnil se je z dolgega potovanja. Vrnil se je v svet, ki ga je zapustil pred mnogimi leti, zdaj pa ne ve, ali je v njem še dobrodošel. Ko je bil ranjen, se je zdelo, da je cel; zdaj, ko je znova zaceljen, pa je razklan: med da in ne, dvom in upanje, strah in pogum. Zdaj je edino, kar v resnici ima in česar mu nihče ne more odvzeti, svoboda, da reče ne.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!