Karusel Pragmatična iluzija

+ pustne šeme

odrasli

Marija je v bifeju zaposlena kot natakarica, in medtem ko moškima toči eno pijačo za drugo, se Klinger in Volkec zapletata v burno debato.

Volkec, priseljenec iz Bosne, je faliran študent in alkoholik. Klinger, ki svoj denar služi z vprašljivimi posli, ga prične nagovarjati v prevarantski načrt, ki obema obeta velik zaslužek. V sosednji hiši namreč vodi svoj frizerski salon Ana, za katero krožijo govorice, da je pred kratkim prišla do velike vsote denarja, ki ga hrani v škatli za čevlje v salonu. Volkec naj jo obišče - pod pretvezo, da si je prišel uredit lase - in poskuša izvedeti, kje je denar.

Česar Volkec ne ve, je to, da je Ana Marijina mama in da je v resnici on tisti, ki ga vodijo za nos.

KLINGER: Poslušaj, ko vstopiš, planeš s prijaznostjo, naročiš pranje las, potem še striženje, pozneje, naj ti uredi še nohte in obrvi, veliko časa ji morava vzeti, veliko časa, Volkec, da bova lahko brez skrbi izpraznila njeno blagajno, da bova preštela stranke, ki bojo medtem prišle, pardon, ne bojo prišle, ker bo ata Klinger tako ukazal. Ker je pust, razumeš!

VOLKEC: Ničesar ne razumem. Ne, oprosti, ampak ničesar ne razumem.

KLINGER: Potem si pa res pijan. Sprenevedaš se, Volkec, a, vse registriraš, le z dejstvi se nočeš sprijazniti in spopasti. Pa se boš. Vrglo te bo, ko omenim cifro. Volkec, v frizerkini škatli za čevlje so milijoni.

VOLKEC: V škatli za čevlje! Ne mi težit! Kako pa ti to veš. Na vrata je napisala, ne. Pizda - pijan sem ko krava!

KLINGER: Vem. Klinger vse ve, povedal ti bom, dokazal, v salonu ima škatlo za čevlje, zvečer bo odnesla denar in ga zamenjala v dolarje ali v kake papirje.

VOLKEC: Daj, daj, to je od filmov, Klinga! Poznam te, nonštop čepiš v kinu, daj, spusti me, domov grem.

KLINGER: Za nič na svetu te ne izpustim, zdaj vse veš, zdaj si noter, razumeš, Volkec, zdaj imaš stvar zalepljeno na jezik in kadar odpreš gobec, se na jeziku vse pokaže. Poslušaj in ne serji! Zdaj je ura pol enajst, opoldne sva noter, ob dveh sva zunaj, ob treh naju nihče več ne najde, potem sva na fantovščini, jaz kot klovn, ti žaba, razumeš. Dolgo časa sem se obiral, a se je splačalo čakati, iz meseca v mesec je v Anino blagajno nakapalo vse več keša. In nate sem tudi čakal. Ko bo dovolj kosmat in ko mu bojo lasje zlezli na oči, sem si rekel, potem udari in zadevo zlepi v en komad, v en kos, Volkca in Ano v eno stvar. Če hočeš keš, pojdi z mano, Marija bo vesela, ko boš zacingljal z drobižem. Čisto preprosta finta. V redu?

VOLKEC: Nič ni v redu. Pizda - zakaj prav danes trobiš o tem denarju, zakaj bo prav danes odnesla v banko, zakaj ni včeraj? To ni zame, to je navadna pustna zajebancija! Daj mir s tem!

KLINGER: Ni zajebancija, lepo te prosim, zares gre!

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!