Monologi trezne igralke

odrasli

Gledališka igralka v monologih pripoveduje o svojem življenju in delu v gledališču, kjer se morajo predvsem igralke kar naprej boriti za vloge. Neuspeh in obilica priložnosti sta botrovala temu, da se je znašla v alkoholnem peklu. V iskanju vnovične socializacije in novega življenja se vključi v terapevtsko skupino. Monologi, ki se odvijajo pred gledalci pretežno skozi terapije, razgalijo problem alkohola v gledališču.

Kaj je zdaj to? Nisem umrla? Nisem umrla! Smrt me zajebava! Kače, pajki, črna meduza na omari... Ne, to niso prividi... v prividih so bele miši, zdaj pa črna meduza na omari, plava po zraku, sem na mene, ne, ne, prosim, ne.. . Kje je luč, jebemti, luč . . . Muzika, kdo igra kitaro, kje igrajo na kitaro . .. Ne, auu, bojim se . .. Vstran, vstran, jebemti... Zakaj imaš nož, hudič!  

Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.