Katja Gorečan    

Neke noči neke deklice nekje umirajo Koreopesem: gledališče duhov, risb, sanj in volkov

Leto nastanka: 2017
... kaj smo bile, preden smo postale to, kaj smo bile, preden smo bile prisiljene biti, kaj smo bile, preden je nekdo rekel tvoje telo ni več tvoje telo, kaj smo bile za tem, kaj smo bile kdajkoli karkoli nečesa, kaj smo bile, kaj sem bila kot tvoja njegova od kogarkoli, kaj smo bile, preden te je s kremplji praskal do krvi.
Število vlog: 7 (7 ž)

+ neimenovane sence

drama, poetična drama, koreopoezija
medbesedilne reference, ritual

Koreopesem Katje Gorečan Neke noči neke deklice nekje umirajo z gledališčem duhov, risb, sanj in volkov sledi izpovedovanju, uporabi iz zakladnice pripovedništva, simbolov ter magije. Pri neimenovanih deklicah, ki jih označuje magično število sedem, se avtorica dobro posluži tradicijskih verovanj, saj že z uporabo prostorov človeškega prehajanja – gozd, gora ter ocean – vpelje simbolno dramsko dogajanje. To je spleteno tako iz zgodovine avtoričinega družinskega drevesa kot tudi iz medbesedilnih referenc, ki še dodatno omogočijo lirično izpoved tistih brez imena – utišanih, ranjenih, manjvrednih. Gre za pomembno podoživetje zgodb žensk oziroma deklic kot pogosto manjvrednih v družbi, saj avtorica spregovori o problematiki, ki sega vse od nasilja nad ženskami, splava, izgube nedolžnosti do vprašanja “biti ženska” – torej pogosto spregledane tematike. Neimenovanim avtorica tako ponuja prostor, kjer se preteklost doživete zgodbe skozi čas stopnjuje vse do čustvenega očiščenja, ki se zgodi tik pred koncem koreopesmi – spremeni se v ritualno dejanje opisa umiranja ter hkratnega novega rojstva – torej možnost govora, ki mora biti zato, da bi bil slišan, tudi spregovorjen/uprizorjen. 

deklica 1/ ne morem biti več mrtva 

deklica 2/ kri mi teče ampak ne vem kam gre

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!