Nemir

Leto nastanka: 1993
Mož in žena nekega poznega popoldneva skozi okno opazita, da trojica moških postopa okoli njune hiše, kar se ni zgodilo prvič. Žena je nemirna in oprezna, mož pa jih sklene povabiti naprej, da sliši, kaj imajo za bregom.
Število vlog: 7 (2 ž, 5 m)

+ potepuhi in priložnostni delavci

odtujenost, partnerski odnosi, tesnoba, tujci, prišleki, priseljenci

Zakonca Aleksander in Nataša Lemski tako nenadoma v svoji veliki meščanski hiši gostita tri potepuhe. Andro, Pajac in Brazilec, kot jim je ime, jima ponudijo svoje usluge za različna dela. Čeprav se Nataša s tem ne strinja, jim Aleksander predlaga, da pospravijo klet. Edina pogoja sta, da bodo plačani samo, če bo zadovoljen z delom, ter da ob pospravljanju ne povzročajo hrupa. Aleksander je namreč skladatelj in violinist, ki ga strašno moti nemir med igranjem.

Nataši pa se iz dneva v dan bolj dozdeva, da jo zidovi hiše utesnjujejo in pritiskajo nanjo.

ALEKSANDER: Domišljaš si stvari, draga. To opažam zadnje čase. Ne veš več dobro, kaj je res in kaj se ti samo zdi.

NATAŠA: A tako... domišljam si. Tudi to, kar se dogaja v kleti, si samo domišljam.

ALEKSANDER: Kaj se dogaja v kleti?

NATAŠA: Ne vem. To je vendar tvoja stvar, ne?

ALEKSANDER: Zakaj bi bila to moja stvar, draga?

NATAŠA: Zaradi tebe so tukaj. Ti si jih spravil v hišo.

ALEKSANDER: Sprašujem te, kaj se dogaja v kleti.

NATAŠA: Ta tišina... je neznosna. Če so tukaj, jih moram slišati, ne? Saj sploh ne vem, kdaj pridejo, kdaj grejo, kdaj so notri... Nikoli ne vem, ali sem sama v hiši.

ALEKSANDER: Torej si opazila.

NATAŠA: Opazila kaj?

ALEKSANDER: Čudni so. Kot da nekaj pripravljajo.

NATAŠA: Ničesar nisem opazila... Rada bi delala. Risati moram. Mir potrebujem. Koncentracijo. In ti glavoboli...

ALEKSANDER: Govoril bom z njimi. Pogledal bom, kaj počnejo.

NATAŠA: Ta hiša... Šele zdaj vidim, kako velika je... ko so v njej ljudje, ki jih nikoli ne srečam. To je smešno ... ne, to je grozno.

ALEKSANDER: Ne. Motiš se. To je krasno. To je čudovito.

(Odhaja.)

NATAŠA: Kam greš?

ALEKSANDER: Ne vem. Mogoče spat.

(Gre k oknu, gleda ven.)

Ti ne greš, draga?

NATAŠA: Malo bom sedela tukaj.

(Tišina.)

ALEKSANDER: Ta ulica. To mesto. Ti ljudje ... umazanci.

(On stoji, ona sedi nepremično.)

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!