Neron Pop rock opera

Leto nastanka: 2008
Zgodba Nerona, enega najbolj razvpitih cesarjev in tudi precej zaslužnega za propad rimskega imperija, je zabavna in okrutna obenem, predvsem pa duhovito vpeta tudi v današnji čas, ki poleg politikov slavi samo še takšne in drugačne zvezdnike, pri katerih bolj kot talent in dosežki štejeta drznost in medijska razkričanost.
Število vlog: 8 (3 ž, 5 m)

+ zbor

drama, libreto, pop rock opera; humorna, ironična in cinična drama
mediji, oblast, politika, seksualne prakse, umetnost, ustvarjalnost, zgodovinska tematika, zgodovinske osebnosti

Roza je v Neronu na podlagi natančno preštudiranih in v besedilo vključenih zgodovinskih dejstev odkril idealen primer brezobzirnega avtokrata z višjimi, tokrat »umetniškimi« cilji. Njegovemu vladarju (podobno kot tudi dejanskemu Neronu) niti ni toliko do vladanja kot do popularnosti in priznanja širokih množic. Neomajno prepričan o svojih številnih talentih in v prizadevanju po neomejeni slavi brezobzirno zlorablja oblast in podira družbene meje, kot mu očita njegov učitelj Seneka. Predvsem pa v umetniški vnemi izgublja občutek za realnost in gre dobesedno čez trupla, tudi svojih najbližjih. V tej »zgodovinski« operi se mešajo politika, umetnost, seks, oblast, megalomanija in neuravnovešenost, zabave in usmrtitve. Kot v vsaki strahovladi se okrog oblastnikov motovilijo prilizovalci in padajo številne žrtve. Neron želi vse uničiti, da bi vse postavil na novo, lepše in večje, predvsem svoj spomenik. Njegovo prizadevanje po tragediji kot najvišji obliki umetnosti pa se izteče v kruto, tragikomično, avtoironično, pri Rozi tudi zabavno zgoščeno zgodovinsko lekcijo o propadu neke dinastije. Še eno, iz katere se zmeraj znova nič ne naučimo.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!