Evgen Car    

Štrki umirajo Izginjajoče upanje

Leto nastanka: 2008
Drama Štrki umirajo na novo izpisuje eno od klasičnih tem literature in dramatike; gre za še vedno ne izgubljeni in pozabljeni odnos do lastne zemlje, lastne posesti, neke vrste gruntarstvo.
Število vlog: 6 (3 ž, 3 m)

+ Leopold, pes

socialna in kulturna kritika družbe, tujci, prišleki, priseljenci, starši in otroci, medgeneracijski odnosi, brezposelnost, starost

Martin, ki ga srečamo v domu za ostarele, pri sedeminsedemdesetih še krepak in življenja željan, se ni pripravljen sprijazniti z uniformnostjo vedenja in domskimi pravili. Za rojstni dan sklene, da hoče nazaj na svojo domačijo, kjer bo lahko po mili volji užival življenje, kakršnega je bil vajen, ne da bi to kogar koli motilo, njemu pa je pomenilo dostojanstvo. Težava je le v tem, da je sin z ženo že prehitel naravni tek dogodkov in očetovo domačijo prodal nekemu Škotu. In da Martin tega še ne ve, kot tudi ne ve, da sin pravzaprav že dolgo ne opravlja več inženirske službe, za katero se je izšolal, saj jo je v tranzicijskih nevihtah izgubil.

Skoraj lapidarno, brez velikih zastranitev napisana drama odvija zgodbo od razkritja do razkritja. Njeni protagonisti si resnice govorijo vse bolj neusmiljeno, kakor jih pač dejstva potiskajo v kot. Pregledna dramska zgradba, razplasteni liki, pribiti v svoje usode, ki mestoma predvidljivo, včasih pa z nenadejanimi obrati vodijo k trpkemu koncu – so poglavitne lastnosti, zaradi katerih bo besedilo z zelo aktualno tematiko našlo tudi hvaležno občinstvo.

Dramski igralec, nekdanji član Mestnega gledališča ljubljanskega ter avtor in interpret gledališke uspešnice Poredušov Janoš, Evgen Car (1944), je dramsko besedilo Štorklje umirajo – Prekmurci pravijo, da si štrk za vse življenje izbere štorkljo in če mu družica po nesreči pogine, kmalu od žalosti shira tudi sam – začel pisati sprva v verzih, a se je pozneje odločil za dramsko obliko. Prvi vzgib za besedilo je dobil na potepanju po Goričkem, kjer mu je prijatelj predstavil Škota, ki je v teh krajih kupil staro posestvo, in razočaran je ugotovil, da vse več domače zemlje odhaja v roke tujcem, ne le na Goričkem, temveč tudi v drugih krajih Slovenije.

JURE (ostro): Greva od začetka: vidva z mamo sta se odločila, da bom šel študirat. Želel sem postati slikar. Uspešno sem opravil sprejemni izpit  na likovni akademiji.

MARTIN: Vem.

JURE: Ti si tulil, da so slikarji zate navadni klošarji in da za take že ne boš zapravljal kmetije.

MARTIN: Tako pravim tudi zdaj. Odgovoren sem bil do svojih prednikov.

JURE: In ko sem te v besu vprašal, kateri poklici bi pa bili zate sprejemljivi ...

MARTIN: ... sem rekel kmet!

JURE: Rekel si pa tudi zdravnik, pravnik, med naštetimi je bil tudi inženir. Vpisal sem tekstilno tehnologijo, doštudiral sem v roku, diplomiral z nadpovprečno oceno.

MARTIN: Diplomirati je bila tvoja dolžnost!

JURE: Za svoje delo sem prejel tudi nekaj priznanj.

MARTIN: Od priznanj se ne da živeti. Moraš imeti talent. Na kmetih ...

JURE: Talent na kmetih?

MARTIN: Ja! Na kmetih ni zadosti, če znaš pridelati dobro vino, vzgojiti dober les, vzrediti tono težkega bika, vse to je treba znati tudi prodati! Tak kmet bo preživel kjer koli in kadar koli in ga en kurc briga, v kakšni državi živi, kdo je na oblasti in komu plačuje davke. Temu se na kmetih reče talent.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!