Taki časi so, molčite!
+ zbor, pet igralcev, oblečenih v nacistične uniforme
odrasli
Cilka, Peter, Sonja, Milan in Ana si podajajo rdečo žogo. Nato eden po eden stopijo v sredino kroga, da izpovejo osebne zgodbe o spolnih zlorabah s strani duhovnikov. To so zgodbe o uničenem otroštvu, soočanju s travmami, zgodbe o obsojanju, nerazumevanju in bolečini. Njihove izpovedi s premori povezuje pesem zbora, oblečenega v nacistične uniforme.
Taki časi so, molčite, o tem res ni za govoriti,
gnojne bule naše družbe, dobro je primerno skriti.
Vse, ki mislijo drugače, treba je prevzgojiti,
Če so žilavo uporni, pa je dobro jih pobiti.
Naj zgrade se taborišča, za vse najbolj neugnane,
Naj kastrira se večina in pusti se le izbrane.
Ljudi je treba podučiti, kaj je prav in kaj je zmota,
ne pa jim kar prepustiti, da sami gledajo prek plota.
Kaj je zunaj, kaj resnica, naj vedo le posvečeni,
ne da ljudstvo zagovedno samo tava v grešni temi.
Taki časi so molčite, o tem res ni za govoriti,
nove smernice morale morali smo priobčiti.
Nam nalaga in veleva,
da svet očistimo zalege,
da zbistri se obča misel, da se vse na eno zvede.
Misel nanj, ki je edino, ki je eno in merilo,
Za vse naše ovčje želje, kar v nebesa nas popelje.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!