Trpljenje mlade Hane

odrasli

Morda pa govori distancirani pripovedovalec, iznajdba E. Jelinek, ki s kombinacijo poročanja in frazemskega diskurza razsuje namišljene medčloveške idile? (»hana noče govoriti o ljubezni ker / hana se je zaljubila v moškega, ki ji je rekel / upam, / da se nisi zaljubila vame. // in jo poljubil.«) Ljubezen in seks (kot opcija za ljubezen ali proti njej) sta temi, okrog katerih se zgoščajo hanine situacije za soočanja z lastno nemožnostjo v očeh drugega in, posledično ali pa morda vzročno, tudi v svojih očeh (»zato je po dolgem premisleku / raje odšla na pivo in poskušala sebe preusmerit v nič. / kot mnogokrat prej.«) In tako je hana – hana z malo začetnico: vloga in podoba, ki jo izdelujejo drugi in ona sama, še bolj kot v ljubezni nesprejeta tudi v pesniški vlogi (»razmišljala je, da bi pokleknila prednje / in jih prosila / prosim preberite moje pesmi niso zanič zares ne, / ampak je danes še preveč utrujena in premalo močna. / nekoč boš imela dobre pesmi, ampak nikoli tako dobre, kot so moje.«) Kljub temu »hana ne bo nehala pisati«. Kljub občasnim zdrsom ne zna obtičati v romantičnem mitu o preseganju grdega sveta z veličino Jaza. Ko se velika zgodba o Wertherju »preslikava« na hanino biografijo, se razsredišči in spreminja v malo zgodbo, v kateri so konvencionalno velike teme samoumevno sopostavljene ob banalne vsakdanjosti in tabujske metonimije hanine resničnosti (HANA IN PRVA LJUBEZEN, HANA IN SMRT, HANA IN CIGARETE, HANA IN SMRKELJ, HANA IN MENSTRUACIJA). Hanina biografija je niz vsakdanjih situacij, »zgoščenih kontekstov«; ne dvig nad, temveč umestitev v svet. Četudi konfliktna. Hana ne zna ponotranjati konvencij, zato ni konstruktiven člen nobene družbene skupnosti, ne družine ne partnerstva in seveda tudi ne slovenskega parnasa. (Precej bolje ji gre z gozdom, brezdomci in mačko.) Ni usposobljena za prilaščanje. Palačinke »vedno vse zažge«. In v sanjariji zna totalno pobesneti. Med hano in svetom se torej dogajajo trki. Kdo to gleda in govori? Včasih kot montažni citati fraz spregovorijo glasovi oseb, ki gradijo frontno linijo sveta proti hani. V večini situacij pa govorita dva glasova: o hanini situaciji odprtozgodbeno poroča in komentira tretjeosebna »pripovedovalka«, ki svojo vsevedno, tudi ironično distanco včasih zaostri še v prvi osebi množine (»pojdimo naprej.«). V ta vodilni govor se montirajo kratke hanine replike, kar pa ni (več) pravi dialog, temveč prevzemi haninega glasu in perspektive (»vedno pogleda na drugo stran prehoda za pešce, če jo kdo čaka. / in potem ko ugotovi, da je nihče. / gre čez in opazujem ljudi, ki hodijo mimo. // potiho upam, da se je bo kdo dotaknil.«). Izmenjujeta se prisotnost glasu in odsotnost podobe – in obratno. Menjava poistovetenj in distance, dialoškega notranjega monologa traja do epiloškega KONCA HANE ALI KATJA. Čeprav je hanina »biografija« predvsem lirska, je dejansko žanrski spoj dramske, pripovedne in lirske artikulacije, ki iz fragmentov ustvarja celovito »poročilo«. (Vanesa Matajc)

HANA IN BRITJE

"jaz se rada brijem, že zaradi svojega lubija

ja, tudi jaz, vem, da bi mu bilo neprijetno, meni pa tudi

pa hana, kako si lahko tako kosmata,
kupi si vosek ali pa pojdi na depilacijo

hana, to ni higienično, ni čudno, da si sama

hana, ti si kot medved

veš kaj, hana, ženska mora skrbeti zase,
drugače jo moški zamenja.
misliš, da imajo radi, če
dobijo dlake med zobe, ko ti jo ližejo.
pravim ti, začni skrbeti zase!

začni skrbeti, da nekoč ne boš zamenjana,
ker drugače boš ostala sama in osamljena in samska
in vse besede, ki vsebujejo – SAM,
so preprosto grozne in nedoumljive!!!

hana ob tem molči in na koncu pripomni,
da ima kosmatost pozitivno stvar

pozimi me nikoli ne zebe …"