Trupla 4 zdravnice

1 ž vloga je otroška

odrasli

Štiri zdravnice se znajdejo v secirnici manjše podeželske bolnišnice na Poljskem, kjer spremljamo njihov (sprva) povsem običajen delovni dan. Izvemo, zakaj so se pravzaprav znašle na forenzičnopatološkem oddelku (tri so bile tja kazensko premeščene, le ena je prava patologinja), spremljamo histerično udarno dokončanje raziskave, ki bi morala biti že zdavnaj opravljena in ki je na koncu narejena zelo površno. Prav površnost očitno zelo zaznamuje delo v secirnici in tudi v bolnišnici, saj pacienti očitno kot po tekočem traku umirajo zaradi zdravniških napak, kar vodstvo seveda vsakič znova pomete pod preprogo, zaposleni pa grdo ravnajo tudi z mrtvimi in celo skrunijo trupla. Pišmevuhovstvo pripelje do dramatičnega, presenetljivega razpleta, v katerem postane žrtev ena od protagonistk.

SCHLOMIT: … Sploh ni več ničesar lahkega! Skoraj nemogoče je izpolniti normo! Kdaj sem nazadnje dobila kako lepo kap, utopljenca …

GOSIA: Jaz sem danes imela enega obešenca.

SCHLOMIT: No, to, to! Ti vedno dobiš …

GOSIA: … Ampak je bil star 16 let. In dva tedna je visel. Na soparnem podstrešju.

SCHLOMIT (začne ovohavati zrak): Kaj pa smrdi po starem prekajenem švicu in pohoti?

(Zasliši se škripanje kolesarskih zavor.)

GOSIA: A, Stanka je prišla!

(Skozi vhodna vrata vstopi Stanka – v sobo pririne kolo in ga postavi ob steno. Je vidno prepotena, obriše si čelo z robom zdravniške halje, potem vzame z mize rentgensko sliko in se pahlja z njo.)

STANKA: Živijo, punce! Ne bosta verjeli – danes, kot da mi usoda nekaj sporoča. Bel BMW X5 v drevo, trije mladi, dva eksitusa, en težko poškodovan, morda še pride k nam. Na ogledu mi je preiskovalna sodnica bruhala, tožilka je omedlela, ko so jih po kosih vlekli iz avta ...

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!