Vlak čez jezero Pragmatična legenda
+ modeli, Sovjeti
odrasli
Impresionist Jakopič je bil zagovornik Vrečičevega slikarstva in organizator njegove razstave leta 1928 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Vrečičev genius loci gradi svet na vprašanju, ali je človek zato, da ustvarja in misli. In: ali sme človek potovati in zunaj svoje hiše in domovine iskati svetove svojemu vidu in pogledu? Jakopičevo življensko vprašanje je eno samo: ali je svetovna konfekcijska in impresionistična fikcija Slovencem pustila (ne)prijetne posledice.
ARMONIKAR: Se spomniš slikarja in njegove punce, sin jima je ukradel uro ... Na vlaku.
PEVKA: Ja, seveda se spomnim, vlak čez jezero ... Ja, zakaj?
HARMONIKAR: Bogata utegneta biti.
PEVKA: Kufer je zažgal, teslo ... Točno, ljubi moj, v ostalih kovčkih pa bajno bogastvo, saj je to mlatil, ne!
HARMONIKAR: Sinu morava povedati.
PEVKA: Potem nama bo laže in pot na jug se bo kar sama odprla. Cilj je blizu, greva na pot!
HARMONIKAR: Počakaj, goste imava!
PEVKA: Kdo je? Kdo leze tam čez? Skoz bele planke in meglo?
HARMONIKAR: To ni megla, to so teniški igralci, ljuba moja ...
PEVKA: Daj no mir, ljubček, to je globoka reka, mogoče jezero!
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!
Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.