Zberi svoje ptice

Leto nastanka: 2010
Starec in Starka se držita za roke in zelo previdno in zelo počasi drsata po pločniku. Napol slepa, gluha, dementna, sladkorna bolnika. Za seboj vlečeta nakupovalni voziček.
Število vlog: 3 (2 ž, 1 m)
skrivnost, starost, zakon

Danes sta pospravila in izpraznila svoje stanovanje in spakirala, kar sta lahko. Po šestdesetih letih skupnega življenja sta zdaj še na skupni poti v dom.

Nenadoma bi starec rad izvedel, kaj v bistvu vlečeta s sabo v vozičku, če sta pa vse osebne stvari že poslala naprej. Starka mu zaupa, je šla ponoči v smeti iskat neke njune skupne stvari, ki sta jih pred odhodom vrgla proč. Starec se razjezi in se jih hoče ponovno znebiti, jih vreči enega za drugim v reko.

Nenadoma se od nekod pojavi dekle. Ker je brezposelna in lačna, začne stikati po njunem vozičku.

STAREC: Ves čas misliš na dom. Zato se pa igraš. Vem, da je tako, čeprav ne priznaš. In potem obešaš name. Glej me! Jaz, ljubica, sem se odločil. In ko se enkrat odločim, potem to stoji. Pet let sva se pripravljala. Je tako? Dneve in noči sva debatirala, vse opcije sva pretresla in prišla do zaključka, da je to neizogibno, da ne moreva drugače, ne moreva živet sama, pa naj sva še tako trmasta. Saj sva ostala, dokler se je dalo. Vse do danes, ko sva se končno odpravila. Tako mirno jesensko jutro je  Povsem običajen dan. Človek se ga boji, leta in leta premišljuje o njem, ko pa pride, nenadoma ugotovi, da je vse kot po navadi. Ptički pojejo, ljudje hitijo mimo, krmežljavi malčki zamujajo pouk … In med njimi midva. Čila in trdna v odločitvi, da sva vse naredila, kot je treba. Prah sva pobrisala, smeti počistila, stopinje za sabo pobrala, od ljudi in stvari sva se poslovila … Težko sva šla, prav odtrgat sva se morala, vleč drug drugega od vsega tistega, česar nisva mogla vzet s sabo. Vse spomine sva pospravila in zaklenila. Izbrisala ime z nabiralnika … Vse, kot je treba naredila, in potem, potem … In to v trenutku, ko sem bil že prepričan, da sva srečno na poti in naju ne more nič več ustavit, da se ne more nič več nepredvidenega zgodit, prav takrat greš in izustiš to …, to … Še za vogal nisva prišla pa … pa že hočeš nazaj. Nazaj? Kam nazaj? V tisti mrak, v zagrobno tišino sobe, kjer naju več ni? Kjer samo še diši po naju in najinih letih. Saj jih imava s sabo. Samo še to imava in to prekleto preteklost!

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!