Boštjan Tadel    

Življenje kraljice Eleonore Ali kako je imeti vse, vse, vse in kaj potem

Leto nastanka: 2013
ELEONORA: "Kmalu jih dopolnim osemdeset in ne vem, če lahko se kaj zgodi na svetu, da tega nisem že izkusila: tvoji družinski sreči ni videti konca, a tudi pri meni je bilo tako, pa ne enkrat, dvakrat! Dva moža in dva sina sem kronala, se razvezala, ovdovela in osem otrok pokopala, bila sem oboževana in zasramovana, moj lastni mož, ki sem mu rodila osem otrok, me je dal za več kot desetletje zapreti, moj lastni vnuk je oblegal moj grad in moj najljubši sin je umrl brez sina. In zdaj sem tukaj, kjer si ti, da rešim, kar se rešiti da, in da tebi položim na dušo, da vedno, vedno išči več kot en izhod, da vedno, vedno imej zaveznike povsod in da nikoli, nikoli, nikoli ne obupaj!"
Število vlog: 22 (4 ž, 18 m)
družina, oblast, poroka, spletke

Drama sledi Eleonori Akvitanski, ki je v življenju doživela in prestala marsikaj: bila je mlada nevesta prav tako neizkušenemu mlademu francoskemu kralju Ludviku, s katerim sta iz nevednosti in neizkušenosti zanetila krvavo vojno ter se nato po desetletjih zakona brez moškega potomca v žalosti in razočaranju razšla.

Kmalu za tem Eleonori ljubezen izpove normandijski vojvoda Henrik in poročita se ter sta kasneje kronana za angleškega kralja in kraljico, raste jima moško potomstvo in s tem celotna kraljevina. A Eleonora kmalu spozna, da je Henrikov apetit po oblasti zameglil njegov razum, saj se zateka k spletkam in skuša sinove spreti med seboj, da bi obdržal prestol, ženo pa obsodi na desetletni hišni zapor v Angliji.

Eleonora skupaj s sinom Rihardom Levjesrčnim preživi in tudi dočaka Henrikov propad, Rihard je okronan, a po bojni poškodbi umre v rokah strte matere, ki je s svojimi otroki gospodovala polovici sveta, za sabo pa pustila rod močnih hčera in vnukinj, ki nosijo njeno ponosno akvitansko kri.

ELEONORA: Da moški bi bila, in to mlad vojak!

Ne ustavila bi me stotnija borcev,

tako planila bi na te stremuhe,

ki se na hrbtu križarja redijo

in iz zločina delajo profit.

So mar kristjani ti, ki to trpijo?

So kralji ti, ki kralja žalijo?

Sem mati jaz, ki ne izgubim razuma

in ki tej bandi ne populim src

in jih postrežem za večerjo

izobčencem in blaznežem in cipam,

ki ne vedo, kaj kralj je, kaj pa greh?

A kaj če bi med njimi tudi jaz

spet našla mir in si obnovila vero?

Bi mi vsakdanja reva slehernika

olajšala trpljenje, ki pozna

ga le kraljica in mati kralja?

Vsak človek pač dobi svoj del trpljenja,

a revež zoper to ne more nič,

vladar in plemič pa se usodi upirata.

Vse sem storila, kar bilo je možno;

kaj če je vse bilo premalo?

O, dobri Viljem, vi povejte,

je mar še kaj, na kar smo pozabili?

Če kralj je talec, sila ni na voljo.

Če sin je kralj, le mati ni dovolj,

da bi iz jetništva ga rešila

z denarjem, s čari ali kar z zvijačo.

Če talec križar je in ječar kristjan,

je svet iz tira, saj je res postalo,

kar moralo bi biti nemogoče.

MARSHALL: Molite, veličanstvo, Bog je uteha,

ko človek več ne ve, kje iskal bi pot.

ELEONORA: Če boste dočakali moja leta,

spoznate, da molitev je le bergla

za tiste, ki jim drugega ni ostalo.

In ko je človek star, kot zdaj sem jaz,

zaveda se, da Božja volja

doumljiva ni nam in da je najbólj

pobožno zase poskrbeti

in lastni cilj kot Božjo voljo vzeti.

Ko bi ga z mečem mogla osvoboditi,

bi se ne spraševala, kaj si misli

niti oče, niti sin, ne Sveti duh!

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!