14 dni Navadna drama o nenavadnih časih
mladi, odrasli
Drama o zakoncih, ki sta po letih odtujenosti zaradi odrejene 14-dnevne karantene prisiljena čas preživeti samo drug z drugim. Na plano privrejo vprašanja o ljubezni, ločitvi, strahu pred starostjo, osamljenostjo ... Naslednjih 14 dni je ključnih - to je čas, ki rane odpira in ne celi. Preizkušnje v času epidemije so nemara najusodnejše prav v medosebnih odnosih znotraj družine.
Gledališka igra 14 dni govori o času epidemije in njenih posledicah na človeške usode. Kot že naslov pove, se dogajanje začne in konča v 14 dneh. Vsak dan se začne s srhljivim poročilom o številu okuženih, hospitaliziranih, težko bolnih in mrtvih zaradi pandemične bolezni. To seveda ni običajnih 14 dni, temveč 14 dni karantenske ujetosti. Mož, mednarodno uveljavljen gledališki režiser, se zaradi prekinitve študija nove predstave v Španiji vrne domov, pri čemer mu oblasti odredijo dvotedensko karanteno. Sprva se želi za ta čas osamiti na vikendu v Kranjski Gori, a ker prehajanje med občinami ni dovoljeno, je primoran ostati doma pri ženi. V tem neusmiljeno ogoljenem času, ki ga morata zakonca po dolgem času preživeti drug z drugim, se razkrijejo številne razpoke njunega odnosa. Oba prevevajo strahovi pred prihodnostjo, pred neznanim, pred samoto in končnostjo. A vendar se zdi, da sta njuni življenjski poti kot premici, ki se presekata v trenutku karantene in je njuna mimobežnost neizbežna.
Skozi aktualen in mestoma duhovit dialog drama spregovori o tem, kakšni smo, kadar sta nam odvzeta vsakodnevni stres in obremenitev, o naših zakoreninjenih arhetipih, o tem, kako radi bežimo pred samim seboj in svojim bližnjim, kako se zatekamo tja, kjer se počutimo bolje, kako se pravzaprav marsikatero življenje izteče, ne da bi njegova resnica sploh kdaj prišla na dan. Nemara pa je na epidemijo treba pogledati tudi z optimistične plati kot na pojav, ki razgalja laž in poveličuje resnico.
Ona: Ja, to je najin osnovni problem.
On: Pa kaj bi ti rada? Da se zmeniva, kdo se bo zjutraj prvi tuširal?
Ona: Predvsem to, kako se ne bova pobila.
On: Kako?
Ona: Tako, da se zmeniva za par pravil. Recimo, jaz imam rada tišino. Navadila sem se nanjo. Hrup me utruja. Tudi glasba me utruja. Ni važno, kakšna glasba je …
On: Prav, ne bom poslušal glasbe. Lahko zdaj zaspim?
Ona: A tebe nič ne moti, kar jaz počnem?
On: Moti me, če se ob treh zjutraj pogovarjaš z mano.
Ona: Oprosti. Zaspi.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!
Besedilo je objavljeno v Gledališkem listu SLG Celje, sezona 21/22