Dvigalo

odrasli

V klavstrofobično omejenem prostoru se znajde naključna skupina ljudi, ki morajo nepričakovano vzpostaviti bližnji stik. Napeta situacija vsebuje vse prvine dramskega dejanja, ki se skozi natančno strukturiran dramski dispozitiv v vsakem prizoru stopnjuje z razkrivanjem odgovorov na vprašanja: Kdo je kdo? Kakšen je kdo? Kdo je duh? Kdo je Gogi? Kdo je lopov? Kdo je morilec? Kdo je zdravnik? Kdo sanja? Kdo je nor? Pesnik in prevajalec Peter Semolič se v dramskem besedilu Dvigalo sprašuje o človekovi resnični identiteti, o njegovi naravi, ki se pokaže, ko je prisiljen odvreči vljudnostno masko, o psihopatologiji medčloveških odnosov, o strahovih in frustracijah, ki jih ljudje skrivamo v sebi, zlasti pa o posameznikovi temnini, ki se razkrije le v skrajnih življenjskih situacijah.

KLARA: Spusti krik. Aaa!!!!

JAKOB Kaj je?

SAŠKA: Jezus mili, kako sem se ustrašila.

KLARA: Nekdo ... nekdo je še tukaj ...

JAKOB: Kdo?

KLARA: Ne vem ... hotela sem podat steklenico naprej in sem zadela ob nekoga ...

JAKOB: To ni mogoče. Vsi smo se prešteli.

KLARA: Vseeno.

JAKOB: Nihče se ne more toliko časa skrivat na tako majhnem prostoru. Pa čeprav v temi.

KLARA: Dotaknila sem se ga.

JAKOB: Samo zazdelo se vam je. To bo od pomanjkanja kisika.

SAŠKA: Mislite, da se bomo zadušili?

MARKO: To je lift, ne pa neprodušno zaprta podmornica. Nihče se ne bo zadušil. Prosim, da mi ne strašite žene.

MILI: Bi pa še jaz malo viskija.

KLARA: Še en šlunk nardim. Tko sem se ustrašla.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!