Izgubljeni Lukec

+ glasovi (mama, oče, hči)

otroci

Deček Lukec je povsem navdušen nad dinozavri, predvsem nad največjim po imenu Rudi. O dinozavrih ve za svojo starost kar veliko, manj pa o dejanskih nevarnostih, ki jim je izpostavljen v gozdu, kjer se izgubi, iščoč dinozavra Rudija.

Sova, Lisica, Medo in Veverica mu skušajo pomagati, a ker se spušča noč, mora Lukec v gozdu prespati. Ne more se odločiti, kje bo njegovo prenočišče, zato živali poskrbijo zanj tako, da ga do jutra grejejo s svojimi telesi. 

VEVERICA: Kdo me kliče? 

SOVA: Veverica, oglasi se! Vem, da si že doma. 

VEVERICA: Res sem, pravkar sem hotela večerjati. Kaj želiš Sova? 

SOVA: Medo je v gozdu našel izgubljenega Lukca. In ker bo kmalu noč, mu morava najti prenočišče. Imaš ti kaj prostora zanj? 

VEVERICA: Seveda lahko pride k meni. Na sosednji rogovili mu nasteljem malo mahu in trave, pa bo udobna posteljica narejena. 

SOVA: No, pa smo rešili problem. Lukec, splezati boš moral na drevo. 

LUKEC: Hja, če z Majo plezava na babičino češnjo, nikoli ne smem previsoko. Višje kot Maja sploh ne. 

SOVA: Medo, se ti kaj sanja, na kateri višini je veveričino gnezdo? 

MEDO: Hm, hm, kakšnih osem metrov pa že bo. 

SOVA: Potem pa to ni pametna rešitev. Če Lukec pade z drevesa ... 

LUKEC: Ne bom padel z drevesa in tudi splezam lahko tako visoko. Čisto sam. Ampak, če pride Rudi, me lahko strese dol, a ne? Z groznim gobcem me lahko zgrabi ... 

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!