Komisija za samomore

odrasli

V čakalnico vstopi še profesor in čez nekaj časa še mlad študent. Vsi navzoči so tu zato, da prepričajo strogo komisijo o tem, da imajo dovolj opravičljivih razlogov, da si vzamejo življenje.

Med čakajočimi se vname debata o tem, kakšne so njihove pretekle izkušnje s komisijo, kako in ali kuverte s podkupnino delujejo, delijo si nasvete za najboljše samomorilsko sredstvo in izkušnje z njimi.

Vsak izmed njih je trdno odločen, da si bo vzel življenje, razlogi za to pa ne bi mogli biti bolj različni.

Čigavi prošnji bo ugodila komisija?

SLUŽKINJA: Tudi plin ni zanesljiv. Neka moja prijateljica je odprla pipo, ker jo je gospod posilil. Pa so v plinarni ravno takrat nekaj popravljali. Gospa jo je še o pravem času rešila. Ko ji je moja prijateljica povedala, zakaj se je hotela zadušiti, se je gospa lepo odselila in se pozneje tudi ločila. Ona pa se je poročila z gospodom. Zdaj imata že tri leta staro hčerkico. Ta je imela srečo. Vozi se v avtomobilu in od prejšnjih prijateljic sploh nobene več ne pozna.

URADNIK (profesorju): Kaj ste pa vi izbrali?

PROFESOR: Ciankalij.

BREZPOSELNI: Ciankalij je odličen, samo težko ga je dobiti.

URADNIK (profesorju): Mislim, da vas poznam. Ni bila vaša slika v časopisu?

PROFESOR: Da. Bila.

URADNIK: Ne spominjam se več natanko, s čim v zvezi že...

PROFESOR: Jubilej. Sedemdesetletnica. Zaslužen človek, družbeni dela­vec in tako dalje. Neslanosti.

URADNIK: Ja, ja, se že spominjam. Po poklicu ste pa profesor.

PROFESOR: Upokojen.

URADNIK: Borec in kulturni delavec. Pišete. Ne? Spominjam se ... Če smem vprašati ... prejle ste rekli, da ste tu iz osebnih razlogov. Kaj vas pa teži?

PROFESOR: Nič me ne teži.

URADNIK: Oprostite, kaj pa potem delate tukaj?

PROFESOR: Ni treba, da bi imel vsak ravno težave, da pride sem, mar ne?

URADNIK: Mi vsi imamo težave. Obupali smo.

PROFESOR: Jaz nisem obupal.

URADNIK: To je pa res zanimivo. Neke razloge ...

PROFESOR: Nisem brez razlogov. Človek se ne ubije zmeraj iz obupa. So tudi drugi razlogi. Jaz na primer sem star. Utrujen. Naravni zakoni delujejo. Ne morem se vživeti v to, da bi gledal, kako mi usihata radost in veselje. Starost mi jemlje energijo; še nekaj let, pa bom v breme sebi in drugim. Tako sem sklenil oditi o pravem času. Mnogo jih je, ki umrejo prezgodaj, to ni dobro. A tudi pre­pozno ni dobro umreti. Umreti je treba o pravem času. Me razumete?

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.