Ervin Fritz    

Komisija za samomore

Leto nastanka: 1969
Čakalnica pred uradom, v katerem zaseda komisija za dovoljevanje samomorov. Soba je kakor vse čakalnice pred ordinacijami zdravnikov, odvetnikov ali sodišč: slabo opremljena in gola. Brezposelni, bančni uradnik in služkinja sedijo vsak zase in molčijo, kot se sedi in molči po vseh čakalnicah, dokler kdo ali nekaj ne prebije ledu molka.
Število vlog: 8 (3 ž, 5 m)
samomor, kolesje birokratizma, odsotnost smisla

V čakalnico vstopi še profesor in čez nekaj časa še mlad študent. Vsi navzoči so tu zato, da prepričajo strogo komisijo o tem, da imajo dovolj opravičljivih razlogov, da si vzamejo življenje.

Med čakajočimi se vname debata o tem, kakšne so njihove pretekle izkušnje s komisijo, kako in ali kuverte s podkupnino delujejo, delijo si nasvete za najboljše samomorilsko sredstvo in izkušnje z njimi.

Vsak izmed njih je trdno odločen, da si bo vzel življenje, razlogi za to pa ne bi mogli biti bolj različni.

Čigavi prošnji bo ugodila komisija?

SLUŽKINJA: Tudi plin ni zanesljiv. Neka moja prijateljica je odprla pipo, ker jo je gospod posilil. Pa so v plinarni ravno takrat nekaj popravljali. Gospa jo je še o pravem času rešila. Ko ji je moja prijateljica povedala, zakaj se je hotela zadušiti, se je gospa lepo odselila in se pozneje tudi ločila. Ona pa se je poročila z gospodom. Zdaj imata že tri leta staro hčerkico. Ta je imela srečo. Vozi se v avtomobilu in od prejšnjih prijateljic sploh nobene več ne pozna.

URADNIK (profesorju): Kaj ste pa vi izbrali?

PROFESOR: Ciankalij.

BREZPOSELNI: Ciankalij je odličen, samo težko ga je dobiti.

URADNIK (profesorju): Mislim, da vas poznam. Ni bila vaša slika v časopisu?

PROFESOR: Da. Bila.

URADNIK: Ne spominjam se več natanko, s čim v zvezi že...

PROFESOR: Jubilej. Sedemdesetletnica. Zaslužen človek, družbeni dela­vec in tako dalje. Neslanosti.

URADNIK: Ja, ja, se že spominjam. Po poklicu ste pa profesor.

PROFESOR: Upokojen.

URADNIK: Borec in kulturni delavec. Pišete. Ne? Spominjam se ... Če smem vprašati ... prejle ste rekli, da ste tu iz osebnih razlogov. Kaj vas pa teži?

PROFESOR: Nič me ne teži.

URADNIK: Oprostite, kaj pa potem delate tukaj?

PROFESOR: Ni treba, da bi imel vsak ravno težave, da pride sem, mar ne?

URADNIK: Mi vsi imamo težave. Obupali smo.

PROFESOR: Jaz nisem obupal.

URADNIK: To je pa res zanimivo. Neke razloge ...

PROFESOR: Nisem brez razlogov. Človek se ne ubije zmeraj iz obupa. So tudi drugi razlogi. Jaz na primer sem star. Utrujen. Naravni zakoni delujejo. Ne morem se vživeti v to, da bi gledal, kako mi usihata radost in veselje. Starost mi jemlje energijo; še nekaj let, pa bom v breme sebi in drugim. Tako sem sklenil oditi o pravem času. Mnogo jih je, ki umrejo prezgodaj, to ni dobro. A tudi pre­pozno ni dobro umreti. Umreti je treba o pravem času. Me razumete?

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!