Legenda o svetem Che
+ Gverilci, kubanski vojaki, kubanski funkcionarji
odrasli
Che s svojo ekipo v bolivijskih hribih začenja revolucijo, ob strani mu stojijo soborci Andres, Tanja, ki je posrednica med njim in Partijo, ter kapitan Ramon in častnika Conrado in Ninjo. V drami je Che postavljen pred dileme in vprašanja, ki so spremljevalci vsakega revolucionarnega boja: katera sredstva boja so upravičena? Kdaj je potrebna uporaba sile? Kako ostati zvest prvotni ideji in kdaj je smiselno popustiti? Katera pot je prava in kaj definira izdajalca?
CHE: Izdal? Izdal da sem? Komaj sem začel, že so mi določili mesto. Mirni so bili, kar negibni in vnaprej so vedeli: V trebuh mi bodo zasadili zobe, kjer boli, in strgali me bodo na tla, da se bom dušil v lastnem govnu! Ljudje tod okoli pa ostajajo sami. Molče, vsi zbrani zro predse, ubiti in zmrcvarjeni, da je njihova topost že radostna, bože, kakšna svinjska mora, in točijo svojo kri, da bi bili še lepši in močnejši tisti, ki so že lepi in močni. Moral sem storiti. A prav na dnu: Je res? Čutim: Vsadili so mi kladivce v glavo, vsakemu ga vsade. In njegov tihi škrobot v uri odločitve preraste v grmeč trušč, ki vrže človeka na kolena, da si zakrije obraz z rokami in je voljan! Morda ima v resnici ona prav, ki je prisluhnila kladivcu na začetku — morda je to utrip sveta? Ker je pač svet preprežen z nevidnimi tiri, ki vsak zase ubira svojo smer in je bila moja dolžnost ostati na tiru in vleči, kot mi je bilo naloženo? Mož ima svoj tir, zvezda ima svoj tir, žena ima svoj tir — a ko bi bili tiri, bi ne bilo upora! A glej, pravijo, tudi upor ima svoj tir! Bože, sem res izdal?
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!
Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.