Mihail je mrtev
odrasli
Srečanje obeh ženskih likov v ateljeju slikarja Mihaila po njegovi smrti je morda resnično, morda pa tudi ne.
Navsezadnje je to čas po svetovnem razdejanju, prizadete so človeške duše, ne samo hiše.
Igra je pesniška fikcija, ki temelji na posameznih drobcih iz slikarjevega življenja.
HERTA: (zamišljena, zase) Je sploh kaj ostalo od naju? ... Tista tri leta, ki sva jih preživela pod skupno streho in včasih pod milim nebom ...
ZOFIJA: (glasno) ... V mestu je bilo prenevarno, morala sva se umakniti na deželo ... Mihail bi se moral prijaviti na policiji, bil je Jud ... Ni se prijavil, ni želel nositi rumene zvezde ... Tvegal je, da ga ujamejo ...
HERTA: ... Tudi midva sva se skrivala ... (zlomi jo zadrževan jok, ihti, govori s trdimi ustnicami) Oprosti, Mihail, oprosti ... Morala sem oditi, bilo je nujno ... Na zdravljenje, saj veš ... Če ne bi odšla, bi umrla tukaj ... v tvojem naročju ... Ali ne, reci, da veš? ... Povej mi, da bi umrla v tvojih rokah ...
ZOFIJA: ... Nekaj tednov sva se skrivala pri različnih ljudeh ... Jedla sva, kar so nama dali ... jajca ... sir ... Pod drevesi sva pobirala obtolčena jabolka ... Slive ...
HERTA: ... Na cesti me je pobrala žandarmerija ... Kot bi na slepo lovili z mrežami ... Riba sem, preplašena riba ... Moja edina ljubezen v življenju si ti ... (nemočno) Prekleta vojna! Vse bi bilo drugače, če ne bi bilo te ostudne vojne ...
ZOFIJA: ... Vedela sem, da je nekaj hudo narobe z njim, poznala sem ga ... Svoje težave je slabo prikrival ... Vedno je pil močno črno kavo in bizmutov prah, tega zdaj ni bilo mogoče nikjer dobiti ... Sama sva bila, brez vsega ... In skrivala sva se ... Popoldne je imel napad ... Njegov obraz je bil spačen od groze, bolečine so bile neznosne ...
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!