Moja polja, polna sreče

odrasli

Na silvestrski večer se v hrupu veselja in pričakovanja zazremo v majhno stanovanje, kjer protagonist Vojteh v družbi svojega zajca Jožeta zadnjo uro novega leta piše pismo – komu? Tekst z monologi v offu in flashbacki, ki se prepletajo z mizansceno v protagonistovem stanovanju, poskuša postopoma lupiti plasti protagonistovega duševnega stanja in raziskuje njegovo osamljenost, melanholijo in bolečino ob nedavni izgubi matere.

Začne pisati.

VOJTEH (off):

Dragi Vojteh. Spet je prišel ta dan, ko si napišeš, kaj je bilo novega skozi celo leto. Samo, da je ponavadi kaj lepega, letos pa ni.

Ustavi se, neha pisati, pomisli, zmečka papir v kepo in ga vrže na tla na enega izmed ostalih kupov.

VOJTEH (off):

… Če razmišljaš in premlevaš to, česar ne moreš spremeniti, je to samo slabo zate. Tvoj svinčnik se potem polomi.

S svinčnikom trka po papirju. Nato živčno zajame žlico sladoleda.

VOJTEH (off):

Melješ, melješ. Enkrat bi moral zmleti. Pa se mi ne zdi, da bom kdaj zmlel.

Zdaj je videti nemogoče. Ampak človek je močan in vse lahko preživi. Vsako izgubo in bolečino in razočaranje in žalost.

Kje pa je kakšen vsak, da mi pokaže, kako grem čez to?

Od zunaj se sliši zvok petard in vpitje.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!