Pri zobozdravniku

mladi, odrasli

V zobozdravstveni čakalnici se nahajajo štirje ljudje; nekateri tam po sili razmer, nekateri zaradi lastnega neučakanega hrepenenja po zobozdravniških svedrih, ki poplesujejo po zobeh. Napetost raste iz minute v minuto, poraja se vprašanje človeške eksistence in svobode govora ter delovanja. V zobozdravstveni ordinaciji vsekakor veljajo druga, posebna pravila kot v na videz urejenem zunanjem socialnem okolju.

MAJA: Gledalec, si imel kdaj zobobol? Ne? Potem ta prizor ni zate!

Ordinacija in v njej zoboboli v vrsti. Žan udobno sedeč na svojem stolu bere časopise, ki jih ordinacija ponuja.

AJDA: Kdo je pred mano v vrsti?

MARJANCA: Jaz. Ampak lahko vam mesto tudi odstopim.  … Mogoče bom odšla domov in počakala, da bo bolečina tako huda, da mi potem ne bo preostalo nič drugega kot obisk zobozdravnika.

AJDA: Ah no, dajte no dajte to strahopetnost na stran. Saj ni nič takega. Samo na stol se boste usedli in močna luč vam bo popolnoma zaslepila pogled. Pred seboj boste zagledali na široko odprte zobozdravnikove oči in vonj sterilne maske preveznjene čez obraz vam bo zamašil nosnice. Nagonsko boste pričeli dihati skozi usta in pogled vam bo zbežal drugam. V agoniji boste po ordinaciji iskali prijetnejše dražljaje, ki bi vas pomirili a namesto prijetnih podob boste tik pred očmi uzrli paleto zobozdravniških svedrov, ki bodo prav v tistem trenutku pričeli brneti. Hoteli boste zbežati, pa vas bo nepričakovano in prav v tistem trenutku medicinska sestra odločno prijela za ramena in vam okoli vratu namestila  gromozanski slinček ter vam v usta potisnila cevko, ki vam bo počasi sesala jezik ter vam v kotičke ust zatlačila suhe tampone, ki bodo vaša usta izsušili do zadnje kapljice tekočine. Tako vklenjeni v udobni naslanjač boste ugotovili, da je zobobol najmanj boleče od vsega, kar vas od tega trenutka dalje čaka.

MARJANCA: (Od groze plane v histeričen jok.)

MAJA: Jaz pa rada zahajam k zobozdravnikom. Komaj čakam, da me boli zob, da lahko obiščem ta sveti kraj. Če me dolgo časa nič ne boli, grem na delo. V usta si dam kamen in močno ugriznem in pak – zob poči. Veselje! V roke vzamem slušalko in pokličem zobozdravnika. Kdaj lahko pridem? Zob mi je počil. S takimi poškodbami človek zelo hitro pride na vrsto pri zobozdravniku. »Pridite takoj, ko lahko.« pravi glas na drugi strani slušalke. In že tečem. Joj, kako sem presrečna. Vse bi naredila, da bi lahko bila vsak dan pri zobozdravniku.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!