Prikazni Vesela igra v 15 prizorih

+ revolucionarji

odrasli

Celotni aparat je usmerjen v potvarjanje preteklosti in ustvarjanje scenarijev za to, kako bodo nedolžne zmanipulirali do te mere, da bodo v resnici storili to, česar jih bodo kasneje obdolžili. V tem svetu so eksekucije nedolžnih in samomori obupancev s skokom skozi okno vsakdanje stvari.

V vodstvu Institucije namreč velja prepričanje, da je edini način za dosego vzvišenega cilja žrtvovanje ljudi, in povsem vseeno je, ali so resnično česa krivi ali ne.

Naslednja tarča je Vladimir, vodja revolucije. Nevidna mreža, ki se plete okoli njega, je tako tesna, da je del nje tudi njegovo dekle Helena.

MIHAEL: Prav, naš teoretik ima prav. Vladimira gotovo poznaš. Urednik študentskega lista, poln revolucije in podobnih velikih besed. Torej njega je treba kratkomalo spraviti na Krim. No, najprej sedi, potem pa začni izsiljevati. In vsa ta izsiljevanja so si vedno za dlako enaka.

HELENA: Tokrat je moja želja nekoliko drugačna.

GABRIEL: Vajine igrice me ne zanimajo več. Tega izživljanja sem se dokončno naveličal. Če me bo kdo potreboval, sem v oblakih. Razneslo me je. Pri opravljanju službene dolžnosti me je na kupu papirja raz­neslo. Ribe grem lovit. Adijo!

MIHAEL: Kateri hudič se je spomnil, da so literati najboljši za te posle.

HELENA: Gospod Anton.

JAKOB: Tudi mene ne zanima, kako se bosta dogovorila.

MIHAEL: Kar naprej nezadovoljen. Prej nisi bil oblast, pa si bil nezado­voljen, zdaj pa si, pa že spet ne.

JAKOB: Nezadovoljen, nezadovoljen . .. rad bi že končal roman, ki ga pišem že nekaj let. Nekaj takega, kar bi ne bilo odvisno od vseh teh tipov tukaj, ki mi do milimetra natančno določajo obseg mojih izku­šenj. Rad bi vendar ulovil človeka, ki bi ga bilo mogoče po vaših pripravljenih predlogih pošteno obesiti in človeško krivega ter zakrknjenega usmrtiti. Ne pa da leta in leta obešamo ljudi, ki niso nič krivi.

MIHAEL: Saj to so pravi krivci...

JAKOB: Ti, veš, o filozofiji se ne bi pogovarjala. Ali ne? Ta ustanova ti ne daje nobene možnosti za taka razmišljanja.

MIHAEL: No, Helena, midva bova pa tokrat uradovala. Veš, vse sem že uredil.

HELENA: Kaj si uredil?

MIHAEL: Ta pomota, ki najbrž že visi, bo prišla v biografski leksikon »Kdo je kdo«. Izdali mu bojo postumno zbirko, veš. Dogovoril sem se s svojim starim profesorjem .. . sicer te pa njegovo ime nič ne briga. Maslo ima na glavi, pa mi stori, kar hočem od njega. V eno od njegovih neporabnih zbirk smo neki vešči prilepili še eno krilo. Muha enodnevnica s tremi krili. Ali si zadovoljna?

HELENA: Kaj pa hočeš z vsem tem? Za mojo opozicijo so preganjani znan­stveniki že precej neinteresantni. Veš, moje želje so nekoliko večje. Rada bi njegovega duha. Urediti mi boš moral majhno prikazen v beli rjuhi, ki bo strašila vsak večer pred univerzo.

MIHAEL: Koza, ali naj grem jaz vsak večer strašit pred knjižnico? Ali naj bom jaz prikazen?

HELENA: Povedala sem ti že, da bojo te mrtve »pomote« popolnoma ne­zanimive za revolucijo. Navadile so se na to. To jih ne razburi več, ne spravi jih več na noge in Vladimira, praviš, da moramo spraviti na Krim. Brez duha v beli rjuhi ne bo šlo. Sicer pa, meni je vseeno. Če mi to ne urediš, z mojo nalogo ne bo nič.

MIHAEL: Ženska je nora, ali se ti ne zdi, Jakob?

JAKOB: Ti ne bi bil tako slaba prikazen.

MIHAEL: Kaj pa, če bi bil prikazen ti? Kaj meniš?

JAKOB: Jaz? No, za zdaj mi tega še ni treba. Če boš hotel še naprej tako sodelavko, kot je Helena, se boš moral nekajkrat na teden obleči v belo rjuho.

MIHAEL: Veš kaj, Helena, ali si nisi mogla izmisliti kaj drugega?

HELENA: Ta moj posel je že tako pust, da bom umrla od same sivine. Vsi ti tipi so si tako na las podobni. Poln gobec revolucije, nazadnje pa končajo vsi tako, da so naši najbolj zvesti uslužbenci. Ali pa začnejo branjevkam razbijati jajca. V najboljšem primeru zgubijo živce, znorijo ali pa se zapijejo, potem pa je vse odvisno samo od njihovega značaja. Ali se obesijo ali pa obesijo najprej koga drugega. Pojdita, to je obupna in dolgočasna igra in neznosna matematika. Potem pa še gospod Anton: Helena, zaljubi se, Helena, poroči se z njim, Helena, pojdi spat z njim. Helena, zdaj je pa stvar tako daleč, da ga lahko zapustiš. Helena, spravi ga ob živce, Helena, spravi ga ob družben ugled ... Helena, vsak dan eno in isto . . . Ne, prikazen hočem imeti. Pravo revolucijo hočem imeti ...

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.