Tekst telesa corpuss in process
Telo, Deklica, Mama, Babica, Ptičica, Zbor ptičkov, Maternica, Freska Mrtvaški ples, pojavijo pa se tudi Sveti Peter, Jezus in Alfi Nipič.
odrasli
Tekst telesa je izrazito sodobno besedilo, ki deluje sveže tako po temi, ki jo obravnava, kot po načinu, kako to počne. Besedilo je neposredno in inteligentno, kompleksno, problemsko in politično, mestoma pa tudi duhovito in poetično. V postdramsko tkivo vpisuje neodramske elemente, denimo pripoved, s tem pa sledi usmeritvi dramske pisave, kakršna se vzpostavlja po postdramskem obdobju. Pripoved je pri tem treba razumeti povsem dobesedno. Glavni protagonist besedila je namreč telo ali, bolje rečeno, drama in morda kar performans tega telesa, saj ta s svojimi simptomi in boleznimi – "z ostrimi členki, izklesanimi rebri, rdečimi ranami na želodcu, uničenimi jetri itn." – kot nekakšen medij pripoveduje zgodbo o okolju, v katerem biva, in o odnosih, ki jim (posredno ali neposredno) pripada. To telo je žensko telo, poleg tega pa tudi telo treh generacij in s tem telo več časov: telo babice, ki obravnava vprašanje ženskega užitka in problematizira vlogo žensk v okolju, ki jih reducira le na reproduktivno funkcijo dojenja in rojevanja, telo mame, ki je spolno zlorabljena, in telo deklice, ki trpi za anoreksijo. To telo je torej bolno telo, toda bolezen je, kot piše v besedilu, "le zdrav odziv telesa na bolno okolje". Zato je to telo tudi politizirano telo, kajti "osebno je politično" – vzroka za bolezni ne gre iskati v posamezniku, v njegovem notranjem ustroju, pač pa v nasilju zunanjega okolja, ki je strukturirano v prevladujočih družbenih razmerjih, v hierarhiji in dinamiki moči med spoloma, v reaktivnih in represivnih mikropolitikah, v nenehnih poskusih degradacije življenja itn. Telo je torej prazna stran, platno, na katero se od zunaj postopoma, a grobo nanašajo podobe, okolje se nasilno vpisuje vanj, saj telo vse vidi in sliši – in če o tem tisti, ki mu telo pripada, ne govori, prej ali slej o tem začne govoriti telo samo, um sicer lahko reče, da je vse v redu, a telo kriči, vse dokler se ne zvrne, pade po tleh in kolapsira. Besedilo torej namiguje, da je treba govoriti, preden spregovori telo, a hkrati je treba branje besedila razumeti tudi povsem dobesedno – kot spodbudo k pozornosti, k čuječemu branju nas obdajajočih pa tudi naših lastnih tekstov teles.
(Iz utemeljitve za nagrado Slavka Gruma)
TELO:
Jaz sem Telo.
Tukaj sem, pred vami.
In počasi kolapsiram.
Padam dol na tla in si mislim: Koji kurac?
Zakaj pa zdaj?
Danes je vendar moj veliki večer.
Padam.
Sesedam se kot dvojčka enajstega septembra.
Vse to traja milijon let.
Tako, da jasno in natančno vidimo, kako živčni signali nehajo potovat.
Vidimo srce, ki se sprosti v mehko blazinico in ne utripne več.
Vidimo kri, ki izgubi zalet, kot bi turbine ugasnili.
Vidimo mišice, ki postanejo kot hrenovke. Ali puding.
Vidimo strukturo kožnih celic dehidriranih, suhih kot nevadska tla.
– Je bil enkrat nek dokumentarec o Nevadi, zato vem, kako to izgleda. –
Vidimo close up kosti, naluknjanih, prerešetanih kot povojne stavbe v Sarajevu.
Vse to traja.
Vidimo dinozavre, ki umirajo.
Milijoni let.
Vidimo lase, ki zaplapolajo, se dvignejo, ko se jaz pogrezam.
Lasje so maska.
Milijoni let.
Vidimo križarske vojne in vidimo, kako Homo erectus prvič speče mamuta na ognju.
Milijoni let.
Vam rečem.
Vidimo veke, ki padejo kot zavese v gledališču.
PTIČICA:
A lahko to probamo, če smo v gledališču?
In če so zavese take vrste?
Prosim, prosim, prosim.
Telo bo našlo pot, Telo se vedno splazi skozi.
TELO:
Pridem.
Se ustavim.
Padem.
Zdaj, ko me vsi gledate.
Poslušate.
In čakate.
Navijate in pričakujete.
Mogoče eni mal pritiskate.
V glavnem pa si vsi obetate.
Kako bom recimo končno povedalo svojo zgodbo.
Kako bom recimo končno osmislilo svojo nesmiselno bolezen.
Prišli ste slišat mojo zgodbo!
Na ta moj čudoviti večer.
Jaz pa se končujem.
PTIČICA:
Al se mi zdi al se res voha drama?
PTIČKI:
Njama, njama, njama.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!