Ure, dnevi, čas Po motivih romana Ure Michaela Cunninghama v prevodu Suzane Tratnik

odrasli

Dramsko besedilo Ure, dnevi, čas je nastalo po motivih romana Ure Michaela Cunninghama in z uporabo montaže prikazuje vsakdan iz življenja treh žensk iz različnih zgodovinskih obdobij in z različnih koncev sveta: pisateljice Virginie Woolf, Laure Braun in Clarisse Vaughan. Povezavo med njimi predstavlja roman Gospa Dalloway Virginie Woolf, pri čemer jo ena piše, druga bere, tretja pa živi. Vse se zelo dobro zavedajo minljivosti in razmišljajo o svojih neuresničenih željah in hrepenenjih.

VIRGINIA: Clarissa le ni nevesta smrti. Clarissa je postelja, v katero položijo nevesto. Užaloščena bo, globoko sama, vendar ne bo umrla. Ljubila bo svoje življenje, življenje običajnih zadovoljstev, London. 

VANESSA (se ozre k Virginii): Kdo pa bo umrl? 

VIRGINIA: Umrl bo nekdo tako žalosten in genialen, da bi lahko obrnil hrbet zapeljivostim sveta, njegovim skodelicam in plaščem, človek, ki je pravzaprav nor, ker povsod vidi pomene in ve, da vrabci pojejo v grščini. 

VANESSA (prime Virginio za roko): So glasovi spet tukaj? 

VIRGINIA (kot bi se je šele zdaj zavedala): Ne, ne, niso. Živim v lastnem svetu, Nessa. Navsezadnje tukaj ni veliko, kar bi lahko človek počel. Sem nihče ne pride tratit časa. Če pride, sem tečna. Vsi me pomilujejo, se sprašujejo, kaj sploh imam od življenja. (Tišina. Vanessa se posveti vrtnicam. Tokrat jo Virginia nežno prime za roko.) Prav ti pa me premalo obiskuješ. 

VANESSA: Ko bi te le lahko pogosteje. 

VIRGINIA: Jaz bi lahko obiskovala tebe. 

VANESSA: Varneje je, če počivaš … 

VIRGINIA (jezno, sarkastično): Varneje je, če počivam. Če ne govorim preveč. Če ne pišem preveč. Če ne čutim preveč. Če ne potujem vihravo v London. Če ne pohajkujem po ulicah. Vsi to govorite! Leonard, ti, zdravniki! Nimate prav!

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst objavljen v gledališkem listu MGL (sezona 2019/2020).