Vrt pred zoro

Nominacija za nagrado Slavka Gruma

Vrt pred zoro, nenavadna, na videz klasična, a obenem izrazito sodobna igra, ki bi lahko bila podnaslovljena kot »današnja igra o preteklih dneh«, z izjemno ostrino zareže v psihopatologijo slovenske zgodovine. Pred nami v elegantnem ritmu nanizanih prizorov teče aktualna in tehnično izjemno izbrušena igra, v kateri z junakinjami in junaki potujemo v vztrajnem tempu montaže dramskih situacij, ki so hkrati vsakdanje, intimne, a se skoznje zrcali zgodovina. Ali bolje: zgodovina druge svetovne vojne z vsemi njenimi dilemami vdira v intimo spalnice, dnevne sobe, prijateljstva, erosa, ki se spreminja v thanatos. Priča smo vedno bolj banalnemu, a hkrati že kar bolečemu vsakdanu. Situacije se prepletajo, stopnjujejo v nekakšnem zgodovinskem vsakdanjiku, za katerega je značilen na videz neopazen, a usoden ritual: junaki in žrtve tega rituala so junaki naše polpretekle zgodovine, obdobja, v katerem se je živelj razdelil na nezdružljivi polovici. Vrt pred zoro umetelno stke dramski preplet vsakdanje krutih odnosov, v katerih se spletata ekonomija intime in polisa, zgodovinskih dejstev in intimno brezčasne problematike razpetosti med eros in etos, napetosti med akcijo v imenu samega sebe in akcijo v imenu idej. Igra nima zmagovalca, tako kot v etičnem smislu nimata jasnih zmagovalcev in poražencev niti zgodovina niti realnost. Tekstura Vrta pred zoro je izjemno gosta, a hkrati tekoča, sprva dokaj svetla, kasneje pa vase komajda pripusti kak žarek svetlobe. Toda mar ni takšno tudi gledališče sveta, ki ga živimo vsak dan?