Med prakso pisanja in prakso gledališča je prepad, ki ga le s težavo premagujejo le najboljši. Ne gre le za dolžino besedila, ki je po pravilu – le katerem?! – vedno prevelika. Gre predvsem za izostreno optiko, v kateri avtor gleda nevidne vezi (korespondence) med besedami, stavki, verzi, ki so generator dramskega dogajanja.
