Žalostinke

odrasli

Nihče več ne joka in nihče več ni žalosten. Žalost je postala nekaj javno sramotnega. Če vidijo koga jokati na javnem mestu, se začudijo in vprašajo, kaj se je pa temu zgodilo. Ne jokajo in niso žalostni niti več na pogrebih. Zato se ljudje skrivajo v podzemnih lokalih, kjer je še edino dovoljeno izražanje žalosti in lahko v miru objokujejo svoje bližnje, dogajanje ali življenje. Tako se neznanci srečujejo v teh lokalih in poskušajo najti rešitev, vendar se ta čedalje bolj odmika in ni prepoznavna. Proti koncu drame pa vendarle posije sonce, saj žalost postane spet javna in tako se neznancem ponovne odpre svet v čustvovanje.

Dramsko besedilo Žalostinke je nastalo kot del programa, imenovanega rezidenčno avtorstvo MGL. Mladi slovenski dramatiki pišejo besedila v sodelovanju z režiserjem, dramaturgom in drugimi člani ustvarjalne skupine bodoče uprizoritve. Nastajanje dramskega besedila je ciljno usmerjeno, dramatik pa je kot avtor vpet v uprizoritveni proces, ki se začne že pred prvo bralno vajo.

Nema punca si še kar usekuje nos v robec.
Starka: (Pomigne na punco.) Ji je kdo umrl?
Pogrebnik: Zakaj?
Starka: Mislila sem pač, ker je … Oblečena je v črno, rože ima, joka …
Pogrebnik: Ne, ne … Ni. Včasih pride … So takšni, ki se večkrat pridejo v miru zjokat.
Starka: Mhm …
Pogrebnik: … A veste. Ponavadi sploh ne poznajo tega, ki je umrl.
Starka: Pa jih ne naženejo?
Pogrebnik: Kakšne vdove včasih postrani gledajo, ker mislijo, da je od mrtvega … a ne  Mislijo, da je s tem, ki je umrl … Prej, ko je bil še živ … a ne … Ampak nikoli nič ne rečejo. Če jokajo in če ti jokaš … Pogreb ni oštarija. Pogreb plača eden za vse, v oštariji pa vsak zase … Zato radi pridejo … Ampak kurc. Pol pa pride tak dan, ko noben ne umre, in če noben ne umre, ni pogreba, in če ni pogreba, greš, za svoj denar, jokat v oštarijo …

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Besedilo je objavljeno v Gledališkem listu MGL, sezona 19/20.