Nikoli ne pišem za druge, vedno le za enega igralca – zase. Le če pišeš zase, poskrbiš, da na odru ne bo »praznega teka«, da stojiš za vsako na odru izgovorjeno besedo in da bo imel igralec v vsakem trenutku na voljo pravo besedo. Le kot igralec namreč veš tudi, kako težko je včasih stati na odru in izgovarjati slabo sestavljeno besedilo.
