Nekje drugje

otroci, mladi

Tekst (uprizoritveni načrt) govori o deklici, ki se znajde v osrčju vojne. Skozi njene oči spremljamo spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja, strahu, a tudi – upanja. Mesto preletavajo grozeča letala, ulice so izpraznjene, hrane na policah v trgovini ni več. Šola je zaprta. In vsake toliko se čisto blizu zaslišijo streli. Njeno okolje se je postopoma spremenilo. Postalo je nevzdržno. Deklica želi oditi v deželo, kjer bi ji lahko bilo lepše. Oditi želi nekam drugam, daleč stran od vojnih grozot.

MINA:
Runo? Kje pa si? Kam si odšel? Runo!

Čaka.

MINA:
Runo, nekaj imam zate.

Nariše kost.

Čaka.

Zbriše kost.

MINA:

Runo, kje si?!?

Se obrne na publiko.

MINA:
Takrat se je prvič zgodilo, da se ni vrnil, ko sem ga poklicala. Mislila sem, da se je izgubil. On pa je samo brskal po grmovju.

Zasliši se zvonček.

MINA:
Runo, kje si bil?

Čez nekaj časa priskaklja Runo. V gobcu drži škorenj.

MINA:
Čigav je ta škorenj? Ati mi je kasneje povedal, da so takšne škornje nosili ljudje, ki so korakali v vojni.

Psiček izgine s slike, se zabriše.

MINA:
Takrat sem prvič slišala, da na jugu naše dežele potekajo boji med enimi in drugimi. Ati mi je rekel, da takšnih bojev pri nas še ni. Ampak če se bo tako nadaljevalo, lahko vojna pride tudi sem v naš park.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst je bil pisan z mislijo na uprizoritev v Lutkovnem gledališču Ljubljana (režija Tin Grabnar, premiera 11. in 12. maja 2017). Takšna je tudi forma besedila, ki vsebuje kopico odrskih napotkov in opisov scenskih premikov.