Čisti vrelec ljubezni
In dvanajstletni fantek, ki ga na odru ne vidimo, čuti se le njegova prisotnost za odrom.
odrasli
Anamarija, igralka srednjih let, izve, da ima duševno prizadetega polbrata. Odloči se, da ga bo posvojila in ga vzela k sebi domov. Ker sta z možem oba zelo zaposlena, za pomoč prosi študentko defektologije Ido. Anamarijin mož Peter, učitelj likovnega pouka, ki si želi postati slaven slikar, se z Ido zaplete v razmerje. Že kmalu se izkaže, da je Anamarijin polbrat Marino slikarski genij. Peter si prilasti njegove slike. Konec drame je nejasen in postavljen v prihodnost.
PETER: Ti si ga videla! Saj te nikoli ni! Nikdar ga ne vidiš, mogoče ga takole, na buci – buc malo pogledaš, ampak vidiš, vidiš ga ne! Avtist je, madona! Mongoloid! Kreten! Idiot! Ampak zate, zate je pa čudež!
ANAMARIJA: Nehaj žalit! Marino je izjemno talentiran fantek.
PETER: Kdo bo pa verjel, da je on avtor? A? Noben! No, daj, kar vsem povej, da je tvoj brat, ne, pardon, tvoj sin Idiot – genij! Boš končno izpadla to, kar si v resnici – nora baba!
ANAMARIJA: Nehaj! Nehaj že enkrat! Vzel si mu ljubezen, zato ker je sam nimaš! Okradel si ga, na simbolni ravni ga ubijaš!
PETER: Če samo na simbolni, bo že preživel! Itak.
ANAMARIJA: Ti si nor. Obseden z uspehom.
PETER: Taprava se je oglasila! Tudi mojih pet minut boš prenesla, princeska.
ANAMARIJA: Ne bom!
PETER: Boš! In Idiot mi bo služil!
ANAMARIJA: Ne bo! Marinota sem odpeljala domov.
PETER: Kaj si naredila?
ANAMARIJA: Bruno ga je hotel nazaj.
PETER: Pa ravno zdaj, ko sva mu hotela dati akril!
Ne zdaj, no! Ira bo znorela! Popizdila bo! Zdaj mi manjka samo še par slik! Čez en teden imam razstavo ... Ej!
ANAMARIJA: Je pač ne boš imel, infantilec!
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!