Gluhi mož na meji

odrasli

V jeseni življenja je umetnik doživel že marsikaj - znašel se je tako v milosti kot nemilosti dvora in cerkve, njegova umetniška dela so slavili in jih zavračali.

Zdaj ga snubijo in vabijo na svojo stran oboji. Obiščeta ga Manuel in Pedro, zastopnika komiteja španskih emigrantov iz Bordeauxa, ter agenta Oficija, cerkve. Prvi mu v Franciji ponujajo svobodo pri ustvarjanju, napredek, drugi ga prosijo, naj ostane v svoji domovini, kjer je odraščal. Cerkev mu je pripravljena oprostiti pretekle prestopke, drugi ga zaradi njegove kritike sistema vidijo kot glasnika svoje ideje.

Ne eni ne drugi pa ne razumejo nič o resničnih pošastih, ki pestijo starca - gluhost sveta in bližina smrti.

GOYA: Glej, glej, kako ste naenkrat istih misli o starem Goyi! ... Kot bi se bili domenili... Zlahka se me boste odrekli. Hvala! Hvala! ... Kajti zares nas hudo različne stvari ženejo po svetu. Nihče od vas mi ne bo svetil v črno noč, ki bo prišla nadme. Nihče mi ne bo izpraskal kamna iz ledvic, nihče žolča iz jeter, nihče ne bo šel z metlo nad moje strahove, nihče ne ve, v kakšno smolnato goro rinem... Ker ni mogoče! — Gluh sem, ampak tudi drugi so gluhi. Vsi ste gluhi, pa ne veste. Gluhi živimo drug ob drugem, tako je urejeno na tem svetu... Prišli ste sem in ste me snubili vsak za svojo zastavo. Snubili ste me s čenčami o mojem slavnem slikar­stvu. Ste se kdaj vprašali, zakaj je stari dedec vse življenje mazal po platnu ...?

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.