Kozmonavt

odrasli, mladi

Nikolaj je nekoč tekel. Tako hitro, da je skoraj šel na svetovno prvenstvo. Nikolaj je nekoč igral šah. Še malo, pa bi bil velemojster. Nikolaj je nekoč gradil hišo. Še malo, pa bi jo dokončal. Nikolaj je nekoč sanjal. Ampak to je bilo, preden je spoznal njo.

KOZMONAVT: Človek bi si misli, da si vedno živel sam. Kje so spomini? Kje maš svetišče zanjo? Ji sploh prižigaš sveče?

NIKOLAJ: To ni tvoja stvar.

KOZMONAVT: Se bojiš, da jo boš užalil, a? Kako glasna misliš, da morava bit, da jo bova zbudila? Le kaj bi draga Magda rekla, če bi slišala za tvoje načrte? Če bi vedela, kaj se ti podi po glavi?

NIKOLAJ:  Tišje.

KOZMONAVT: Pomisli, kako grd postane človek, ko se postara. Ves se zguba in koža mu visi na mestih, kjer ni treba. Črni lasje postanejo sivi in oči motne in gnile. Saj je imela zelene oči, a ne?

Ker Lena ima modre. Modre in jasne …

NIKOLAJ: Pazi na jezik!

KOZMONAVT: Nič ni narobe, če malo sanjaš.

NIKOLAJ: Jaz ne- !

KOZMONAVT: Še bolje – sanjariš.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!