Vaja z ribo

odrasli

Dramsko besedilo se začne z realističnim prizorom med Iztokom, starejšim moškim s poznanstvi in vezami, in mlado, ambiciozno slikarko Vero, ki se srečata ob ribniku v Tivoliju. Dogajanje v naslednjih prizorih, ki prehajajo med ekspresionizmom, nadrealizmom, simbolizmom, absurdom, dadaizmom, postaja vedno bolj absurdno in neulovljivo in doseže vrhunec v zadnjem, postdramskem prizoru. Avtorica se v besedilu, v katerem se človeški liki – zares ali navidez – spreminjajo v živalske, dotakne različnih aktualnih tem: ekologije, feminizma, kulturne politike, sodobne dramatike in gledališča, kritike družbe, kar počne z obilico humorja in uporabo medbesedilnih referenc.

Zavedla si me s svojim žarom.
...
Ti sploh nisi voda. Ti si hobotnica. In z mrzlo sluzjo mi oklepaš srce, ki bi ti ga dal.
...
Kaj molčiš, jezerska nimfa? Stopila si iz luže, ki se je razlezla kakor morje. Nič ne poveš. Nič ne odgovarjaš. Zakaj se mi je zdelo, da sem srečen? Zakaj se mi je zdelo, da pijem iz tolmuna, ko sem ti iz prsi srkal strup?
...
Tako hladna si, hobotnica. Kakor da boš zdaj zdaj rekla, da nisem okusil ne enega ne druge.
...
Čas se mi je shladil.
...
Dvignila si se iz jezera, ki se razteza kakor morje. Si videla ribe?
...
Si jih videla v jezeru? Bi jim rekla ... Ujel sem ribo. Raztreščil sem ji možgane. In jo vrgel nazaj. Zakaj sem ubil ribo? Zakaj mi nisi ustavila roke?
...
Zakaj mi nisi ustavila roke?
...
Ali misliš, da bitja na dnu sanjajo?
...
Ne, ne odgovarjaj.
Zrasla boš. Živela boš z bitji nad in pod gladino in vsa bodo snov tvojih slik in vsem boš vladarica.
Vsem boš vladala in nihče ne bo vladal tebi. Presodi sama, ali je to mila ali strašna napoved.
Zrasla boš. Takrat mi boš povedala, če tudi bitja na morskem dnu sanjajo.
Mi boš povedla?
...
Reci, da mi boš povedala.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!