Nevarni časi za razumne ljudi

odrasli

Zgodba se vsaj na prvi pogled odvija v sodni dvorani. Prisotni so tožilec, branilec in sodnik, očitno gre za sodbo zaradi umora, le da ni jasno, kdo je pravzaprav žrtev in kdo morilec, prav tako niso znani motiv, metoda in kraj zločina. Prisotni ves čas govoričijo, njihove identitete preskakujejo in se prelivajo, jeziki mešajo. Replike so polne aluzij na (polpreteklo) zgodovino ter današnjo Evropo oziroma na svet in družbo nasploh, za katere je očitno značilna skrajna dekadentnost. Živimo v čudnih, tudi nevarnih časih, nevarnih predvsem za razumne ljudi. – Drama je absurdno komična obdelava evropskega nezavednega. Liki so fluidni, tako kot čas in prostor dogajanja.

KOLINDA: Ljubi moj neustrašni Bajazit tvoje besede so razvezale evropske prisilne jopiče, govori dalje, besede prerokove v uho jim natrosi.

SODNIK: Ustrelite ga, slišite, pokončajte ga, rušitelja reda, evroazijskega bolnika disproporcialnega nosu!

BRANILEC: Kaj je to?! (Nemi sodni sluga zamahuje, kot ponorel) Prav vidim?! Sodni sluga nemo vihti, pa kaj je to? Izgleda, kot ukrivljena, osmanska sablja.

TOŽILEC: Ti ponoreleži si ovijajo nekakšne ... izgledajo kot brisače ... okoli glav. (Lady in tisti, ki so ves čas gledali skozi prozorno steno, si zavezujejo rjuhe okoli glave)

BRANILEC: Poglejte, raja, poglejte, te Bajazitove brke, rastejo iz sekunde v sekundo!

HAMDIJA: Na juriš, na juriš, oči mi solze zalivajo in duša ječi mi v bolesti, od ljudi in bogov sem izdana. Bogove, njih obtožujem zdaj, ki so izdali me v zahvalo za ljubezni žrtev.

SODNIK: Pa kaj je to, kdo je ona? Iz kralja Ojdipa, nori Turek citira iz Kralja Ojdipa!! Prekinite! Prekinite mu življenje! (Panično)

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!