Postajališča Omni-bus, ver. 1.11

odrasli

Avtobus ljubljanskega potniškega prometa je kraj, kjer se za čas vožnje srečajo osebe na različnih življenjskih poteh:

Kristina v časopisu zagleda sliko svojega bivšega fanta, ki ji je pred časom povzročil strašno travmo. Zdaj se odloči, da se bo z njim končno soočila.

Toni, ki že vse življenje živi v senci svojega mrtvega brata, obišče na smrt bolnega očeta v Kliničnem centru.

Julija za božič pride domov k staršema. Oče je senilen in govori nerazumljive stavke, mama pa je skrajno obupana.

Vsem zgodbam je skupen prikaz psihičnega nasilja, ki se dogaja v družinskem krogu oziroma krogu najbližjih, in zastrupljenih odnosov zaradi laži, ki jih govorimo sebi in drugim, da bi preživeli.

OČE:    A si mi prinesel čike?

TONI:    Oče, sam veš, da ne smeš ...

OČE:    A, kurac!

Žalostno zavzdihne in se spet posveti zaslonu. Vmes tako spotoma, mehko in žalostno, navrže.

OČE:    Tvoj brat bi pa to naredil. Brez pomisleka. On bi to naredil.

TONI:    Zdravniki so rekli ...

OČE:    Ej, oba veva, da ne bom dolgo. Čik gor ali dol, koliko sem jih že potegnil, zdaj pa to res nima veze, da me mučijo še s tem.

Toni menca, ne sleče bunde. Oče spet gleda TV, spet reče mehko in odstotno, bolj sam zase.

OČE:    Tvoj brat bi pa to naredil zame. Res bi.

Molk, skoraj utišan TV. Toni počasi potegne roko iz žepa in v njej drži škatlico cigaret.

OČE:    O! Sem vedel, da nisi brezsrčen! Da imaš srce, tako kot tvoj brat! Daj enega!

Oče pohlepno vtakne cigaret v usta, Toni mu prižge, oče takoj pade v dolg kašelj.
Toni se panično ozira proti jeklenkam za njim.

TONI:    Oče, kisik ...

Oče besno odmahuje z roko, pograbi astmatični sprej z mizice in ga prične rafalno pritiskati v usta. Izkašlja oblak zdravila, nato se malo umiri, potegne dim, nekako ga obvlada, užitek.

TONI:    Oče ... to ni dobro ... dva vpiha na štiri ure, največ ...

OČE:    A si ti mulc, medicino doštudiral ob meni ali kaj?

TONI:    Zdravniki ...

OČE:    Zdravniki, prdniki. Stalno ti mora nekdo ukazovat, stalno mi govoriš, kaj je rekel ta, kaj oni, a si baba ali dedec. Uf, paše ...

Dolg poteg, dolg kašelj, le bolj zadušen. Oče spet pogleda sprej, vendar Toni iztegne roko, kot bi ga hotel prekriti.

OČE:    Da si ne drzneš.

Oče upihne zdravilo še enkrat.
Nov dim.

OČE:    Ooooo ... paše. Paše. Vse, kar paše, škodi. Življenje pa paše najbolj od vsega, a ne?

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!