Sporočilo sončnic nebu

otroci

Deklica Biba je doma večino časa prepuščena sama sebi. Starša sta utrujena, in ko sta doma, večino časa preživita pred televizorjem. Ves čas se prepirata in oče se odseli. Biba je osamljena, želi si prijateljic, v uteho ji je le babica, ki si vedno vzame čas zanjo. Starša se Bibi začneta posvečati šele, ko hudo zboli. 

BIBA: Bilo mi je šest let, ko sva šli z mamo v trgovino. Prosila sem jo, da mi kupi vrečko semen sončnic. To so bile male, zlate in s črnim robom narisane rožice za na vrt.

MAMA: Sončnice, le kaj boš z njimi?

BIBA: Kaj le, posadila jih bom in občudovala.

(glasba) 

BIBA: In tako sem pod svoje okno nanosila prsti, razrahljala sem jo in posadila semena sončnic. Zalivala sem jih in z veseljem pričakala prve lističe. Potem pa, katastrofa! Mama je ravno z detrgentom umivala stopnice in to strupeno kemijo zlila po mojih rožicah. Še isto popoldne je oče nenamenoma zložil na moj vrt vreče s cementom. 

(otroški jok)

BIBA: Jokala sem kot toča. Nisem in nisem se mogla potolažiti niti potem, ko sta mi prinesla veliki cvetlični lonček s sončnico.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!