Eda – zgodba bratov Rusjan
odrasli
Skorajda vsakdo, rojen na področju nekdanje Jugoslavije, pozna našega prvega letalca Edvarda Rusjana, ki je pri petindvajsetih strmoglavil in tako postal prva slovenska, jugoslovanska in avstro-ogrska žrtev letenja. Manj znano pa je, da je bil za njegov uspeh zaslužen tudi njegov starejši brat Josip, celo pobudnik in konstruktor njunih letal, ki pa si nikoli ni upal leteti in je zato po Edvardovi smrti skoraj popolnoma utonil v pozabo. Teme se avtorica loteva skozi prizmo dekleta, ki v iskanju svojih korenin naleti na zgodbo bratov Rusjan, skozi katero se ji razprejo vprašanja o lastnem življenju: koliko smo pripravljeni tvegati pri življenjskih odločitvah in koliko opustiti zaradi okoliščin, strahu, odgovornosti? Kdaj, kako in ali sploh hočemo prestopiti črto, ki loči povprečneža od zmagovalca? So tisti, ki so na vrhu, tam po naključju?
EDVARD: Pepi, poglej. Obljubim, da bo boljše. Nekaj se bo zgodilo, boš videl. Čutim, da se bo. Enkrat bodo letalni stroji nekaj najbolj normalnega in takrat bova midva zraven, razumeš. Ne bom gledal, kako bodo drugi leteli, jaz bom pa doma delal sode. Ne bom.
JOSIP: Oh, Eda, kaj naj ti rečem ...
EDVARD: Reci, da bova še poskusila. Pepi, šel bom okoli, tako dolgo bom gnjavil in iskal, da bom našel koga, ki nama bo pomagal. Ni hudič, da koga ne prepričam, konec koncev nisem več čisto neznan. Poznam ljudi, in drugi poznajo mene zaradi kolesarjenja, in tudi že daleč naokoli se ve, da delava svoje letalne stroje in da sem že letel. Obljubim, boš videl. Samo reci, da ja. Reci, Pepi ...
JOSIP: (obotavljivo) Kaj jaz vem ...
EDVARD: (mu seže v roko, veselo) Boš videl, da bova zmagala. A sva Rusjana al nisva?
JOSIP: (neodločno) Sva, Eda, seveda sva ...
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!