Enajsta zapoved se glasi: Pojej fižolovo juho

odrasli

Vojna se je končala, a spomin nanjo je ostal. Zapisal se je v ljudi. Ne samo v njihove spomine, ki so bili polni misli na vojno – zapisal se je v njihova telesa. V njihovih ušesih je še vedno odzvanjal alarm za bombardiranje, v ustih je še vedno ostal okus po fižolovi juhi in v želodcu občutek lakote, ki je polovica fižolove juhe ni uspela potešiti, medtem ko je druga polovica ostala v stanovanju, kjer je odzvanjal alarm. Takrat so ljudje z žlicami v rokah sedeli v kleti in čakali, da tuljenje potihne. Vojna se nikoli zares ne konča. Pretaka se po ljudeh.

GOSPODINJA: Letalski alarm!

Uradnik naglo odide v svoje stanovanje, zavpije in treskoma zapre vrata za
seboj.

URADNIK: Letalski alarm! Kolikokrat. Mnogokrat. Velikokrat.

Gospodinja obstane in se zamaknjeno ozre nekam proti stropu hiše in
zamaknjeno sklene roke.

GOSPODINJA: Letalski alarm. Pustiti fižolovo ali krompirjevo juho in steči v klet. To je vendar greh, pustiti krožnik hrane … Vedno, ko se je oglasil alarm, smo odrinili krožnik krompirjeve ali fižolove juhe, sem pri vratih videla pokojno staro mater, kako me zaradi nespoštljivosti do hrane osira. »Grethe, Grethe, to se vendar ne sme. Pustiti krožnik krompirjeve juhe. Pustiti cel krožnik. Vse se poje. K desetim božjim zapovedim bi morali zapisati še enajsto zapoved. »Pojej krožnik fižolove juhe! Pojej krožnik krompirjeve juhe. Zaboga, ne puščaj hrane, Grethe! Greh je pustiti hrano. Resničen greh.«

Waltraut naglo stopa po stopnicah navzdol.

WALTRAUT: V letih 1944 in 1945 so Berlin pretresali letalski alarmi.
Stopnjevali so se, morali smo v klet, po stopnišču navzdol … Alarmi so
prinesli zloveščo napetost, tišino pred bombami … Konec alarma je pomenil popuščanje …

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!