Stane Sever gre na Pohorje

odrasli

Igralec Koman, ki so ga pred leti odslovili iz gledališča, nakar je odšel na tuje, se vrne domov. Njegov prihod vznemiri njegovo nekdanjo ženo, sina, njegovega očima, še posebej pa gledališkega ravnatelja, ki ga je jugoslovanska oblast imenovala za atašeja. Ob prihodu Koman izgubi pojočo skrinjico, v predalček katere je ob odhodu nasul prgišče zemlje z domačega dvorišča. Melodija skrinjice oživlja obraze in dogodke iz preteklosti. Sčasoma se izkaže, da je pojoča skrinjica pravzaprav darilo igralca Staneta Severja občutljivi umetniški duši.

OBLAST: V Sloveniji so pač modni trendi. Dramatik je drugi po vrsti, prvi je režiser ... To so pač trendi. Dramaturge pa mnoga gledališča kar obidejo.

Ponovno Boltežar in Rujevit v pogovoru.

BOLTEŽAR: Kako je bilo nocoj v gledališču?

RUJEVIT: Močno sem se potil pod masko. Ni mi bilo ravno prijetno. Srce mi je bilo neenakomerno.

BOLTEŽAR: Srce igralcu na odru res čudno utripa … Včasih utripa kakor podivjan žrebec, drugič pa igralec utripa sploh ne čuti. Še vedno nosiš masko? Rekel sem ti že, da se veliko srag znoja ulije po obrazu.

RUJEVIT: Igra, ki jo igramo, je starodavna, zahteva beneško masko. Kako si preživel dan?

BOLTEŽAR: Obisk sem imel. Pri meni je bil gledališki ravnatelj.

RUJEVIT: Ravnatelj našega predmestnega gledališča ?

BOLTEŽAR: Kje pa! Višje ciljamo. Vladni funkcionar, ki pa ima tudi umetniško žilico.

RUJEVIT: Salonski lev?

BOLTEŽAR: Tako ga kličejo v separejih. Separejih gledališča in bifeja.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!