Primož Vresnik    

Ignacij Nadrah in Zlata Vokač Biografska drama o duhovniku in pisateljici

Leto nastanka: 2015
Obstaja več Mariborov v Mariboru samem. – Drama o srečanju podeželja in mesta, dveh generacij, dveh zgodovin; živega in mrtvega, pisateljice in duhovnika – Ignacija Nadraha in Zlate Vokač.
Število vlog: 14 (5 ž, 9 m)

+ statisti 

drama, zgodovinska biografska drama
zgodovinske osebnosti, vojna in povojna leta, nasilje

Ob devetdesetletnici rojstva Zlate Vokač je nastala drama Ignacij Nadrah in Zlata Vokač, in sicer v dveh izraznih oblikah: kot gledališko delo in kot televizijska drama. Drama se pričenja na začetku druge svetovne vojne na Pohorju. V romarskem kraju Puščava Nemci obveščajo slovenske družine o rasnem pregledu. Med drugim tudi zavedno učiteljsko družino Medic. Kmalu po tem pregledu je družina izgnana v Bosno. Zlatka Medic je stara štirinajst let. Nemci pridejo tudi po župnika Ignacija Nadraha, in to kar med večerno mašo. Izgnan je na Hrvaško, vendar mu uspe pobegniti domov, v Stično. Po vojni se vrne v Puščavo. Nadrah ne zaupa v povojno stalinistično oblast in v idejo o raju na zemlji. Sluti, da mu zaradi tega strežejo po življenju. Od slutenj ga ne odvrne niti razgovor z Zlato, ki je pri enaindvajsetih letih gimnazijka in polna načrtov. Januarja 1947 se slutnje uresničijo, saj ministrant najde župnika smrtno ranjenega v župnišču. Z dvakrat prebito lobanjo mu ni več pomoči. V mariborski bolnišnici umre. Nadrah se kot posmrtni duh vrne v Puščavo. Minejo desetletja, nastopijo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja. Ignacij Nadrah obišče Zlato Vokač, kot duh in kot eden izmed njenih navdihov za nastajajoči roman o mestu Maribor. Prično nastajati Marpurgi, ki bodo z objavo postali prelomen roman za mesto Maribor. Ignacij Zlati sporoči njeno glavno življenjsko nalogo in s to nalogo se tudi sam dvigne nad osebno bolečino, ki mu jo je prizadejal morilec. Izkaže se namreč, da je Zlatina duša vodnica. Njuni razgovori so polni intelektualne moči, ostrine, razgledanosti in trajnih življenjskih spoznanj.

ŠTEFKA MEDIC: Najbolj čudna pri vsej zadevi je bila počasnost ljudske milice. Niso bili ravno presenečeni nad tem, kar se je zgodilo. 

ZLATA: Morilcu so krili hrbet … 

ŠTEFKA MEDIC: Tiho odobravanje krvoločnega umora. 

ZLATA: Nikogar ni bilo blizu. 

ŠTEFKA MEDIC: Na vse so ves čas gledali z razdalje. 

ZLATA: Leti 1946 in 1947 sta mi dandanes neresnični, kakor pogled na potopljeno mesto, ki ga zaliva morje iluzij. 

ŠTEFKA MEDIC: Družbenih iluzij. In tudi mi smo bili sestavni del tega časa, čeprav s svojimi pogledi nismo sodili vanj. Spremenjeni smo bili vsi. 

ZLATA: Tedaj sem živela v svojem svetu. 

ŠTEFKA MEDIC: Hvala bogu, Zlata. Ti si že vse življenje v knjigah. Prav to te je obvarovalo pred prostaško stranjo življenja. 

ZLATA: Je knjiga več kot življenje ? 

ŠTEFKA MEDIC: Na to ti ne znam odgovoriti. Knjiga je trajna vrednota. Učenost tudi. Stanovske veščine določenega poklica tudi. Družbeni politični cirkusi pa so hitro minljiva in umrljiva zadeva. 

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!