Franc Igra o umetni inteligenci
odrasli
Franc je trpka znanstvenofantastična komedija, ki tematizira vprašanja človekovega sobivanja s stroji in roboti. Na velikem raziskovalnem inštitutu, kjer so vse osebe poimenovane po protagonistih iz slovenske kanonske literature, izdelujejo serijsko različico humanoidnega robota z imenom Franc. Igra se godi v veliki sejni sobi inštituta, kjer poteka krizni sestanek vodstva, razlog zanj pa je Frančev tržni neuspeh. Udeleženke nočnega sestanka so Vida, Agata in Jacinta. Tri uslužbenke pripadajo trem različnim generacijam in ideološkim formacijam: Jacinta, najmlajša, je iz vrst brezsramnih, brutalnih kapitalistov; Vida je že trikrat ločena vodja inštituta, ki jo vodi predvsem pragmatika; Agata, najstarejša med njimi, pa je edina, ki še premore socialni čut in spomin na solidarno, neatomizirano družbo ter ne skriva svoje čustvene navezanosti na Franca. Ta nastopa v vlogi mladega strežnika vseh treh žensk: kaže se kot učljiv »tehnični pripomoček« in umetna inteligenca, ustvarjena za družabnika, prijatelja, služabnika, zaupnika, pomočnika, vseveda in idealnega spolnega partnerja. Sprogramiran je na način, da želi ustreči vsem in vsakomur. A tri ženske ga včasih hote, drugič nehote potiskajo v nemogoče situacije: rivalstvo med njimi se manifestira predvsem kot mobing nad vse bolj zmedenim in negotovim robotom. Vsaka ima s Francem svoje načrte, to pa se pri njem kaže kot nekaj nepremostljivega in dejansko nemogočega: njegove neštete programske funkcije in zapleteni algoritmi, s pomočjo katerih lahko odgovori na skoraj vsa vprašanja tega sveta, mu ne omogočajo, da bi obvladal vse navzkrižne interese, s katerimi ga bombardirajo. Zato se odloči za samoukinitev. A samomor robota v tej igri ne more delovati v funkciji pravega dogodka: delavci bodo namreč že zjutraj iz skladišča dostavili novega Franca. Igra se s tem izriše v tonih absurda; tudi Agata, Vida in Jacinta so samo nemočne figure znotraj strašljivo velikega sistema. Konec zašili presenečenje, ki odpre vprašanja o razmerjih moči, manipulacijah in prevladi strojev nad ljudmi, kakor jih tematizirajo mnoge zgodbe v žanrih distopije. (Iz utemeljitve nominacije za nagrado Slavka Gruma na 51. Tednu slovenske drame)
AGATA: Pustimo po strani osebne zamere, prosim. Dejstvo je, da nimamo razlage za porazne prodajne rezultate.
JACINTA (kljubovalno): Nekatere res niso nikoli zadovoljne! Končno dobijo moškega, ki ne pije, jih ne tepe in čepi doma ves dan, pa se spet zmrdujejo. Zakaj so potemtakem v raziskavah javnega mnenja trdile, da ob sebi potrebujejo, treznega, nenasilnega in zvestega moškega?
VIDA: Razvidno je le, da Franc ne izpolnjuje pričakovanj naših žensk. Konkretnih kritik je bolj malo.
AGATA: Med človeškim razumom in nagoni je nepremostljiv prepad. Mogoče na tem nivoju Franc ne izpolni pričakovanj. Tu gre bolj za nezavedna ženska hotenja, ki so umetni inteligenci španska vas. In moški inteligenci nasploh, če sem iskrena.
VIDA: Osebno sem mnenja, da smo ženske subtilnejše od moških, ampak kako naj pričakuješ da stroj reši probleme, ki jih živ človek ne zmore?
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!