Kdo je videl Coco? Moi, Gabrielle Chanel
odrasli
Francoska modna oblikovalka Coco Chanel še danes velja za eno največjih modnih ikon, odločilno pa je prispevala tudi k novi podobi in novi družbeni vlogi ženske v 20. stoletju. V tekstu s pomenljivim naslovom Kdo je videl Coco? spremljamo dialog Coco z njeno služkinjo, pri čemer pa se zdi, da se Coco v resnici pogovarja sama s seboj in razmišlja o svojem iztekajočem se življenju. Do sebe je nepopustljiva, ničesar ne prikriva, temveč odkrito prizna tudi vse svoje napake. Vzporedno z osebno zgodbo pa slika tudi podobo družbe in sveta. Ljudje pravzaprav živimo dve življenji, javno in zasebno, ki se pogosto precej razhajata.
SLUŽKINJA: Vi ste žensko osvobodili. Izvlekli ste jo iz korzeta.
COCO: Težko diham, daj, odpri okno…
SLUŽKINJA: Nadeli ste ji hlače.
COCO: Jaz sem ustvarila žensko, ki lahko spet svobodno teče, jezdi, igra polo, lovi losose in lisice, vozi avtomobile, služi svoj denar in je samostojna! Neodvisna. Oh, kako težko diham … Daj, daj mi malo vode …
Pije vodo
COCO: Ljudje nočejo svobode, Céline. Krojačice so hotele komunizem, enakost, pravice, višje plače, delitev dobička … Nekega jutra, leta '36, sem se zbudila, bolela me je glava, sindikat šivilj je pritiskal name že nekaj mesecev. Rekla sem si, danes jim bom dala tovarno, tako, voilà! Poklicala sem odvetnika in pridivjal je s svežnjem papirjev. In sem jim jo dala: »Medames, tovarna je vaša, à vous!« (smeh). Dovolj bi bil podpis, pa so se le smejale, prižigale čike na ulici in se nastavljale fotoreporterjem kot pocestnice. (groteskno jih oponaša) »Oh, là, là, prihaja revolucija, mon dieu, in jaz ne vem, kaj naj si oblečem!« Kure, navadne kure! Ne, niso je hotele. Pomisli! Niso!? Zato mi nikar ne pametuj o svobodi! Ljudje hočejo biti vpreženi. Ne znajo sprejeti odgovornosti. Svoboda je težka rabota!
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!