Možgani, mišice, srce Hecna igra o zelo resnih in celo tragičnih stvareh

odrasli

Čeprav je izjemno nejevoljen, jo Josip sprejme v hišo. Kljub temu da je Evica nevljudna, slabo izobražena in glasna, v tem trenutku Lovru predstavlja edino vez z odtujenim sinom, ki ga že dolgo ni bilo na obisk.

Lovru se maje stolček predstojnika Oddelka na fakulteti pa tudi na vseh drugih življenjskih področjih se počuti osmešenega in diskreditiranega. Njegova žena Amadea, ki je v zakonu že dolgo nesrečna, pa je predvsem lačna ljubezni, dotikov in pozornosti.

Zaradi Evine prisotnosti v hiši kmalu zaveje nov veter in spremenijo se vsi, saj si med sabo podarijo nekaj malega tistega, česar jim je prej manjkalo, pa še vedeli niso.

JOSIP: Andreja?

EVICA: Amm.

JOSIP: Povej mi, kaj za vraga sem naredil narobe, da bi se me vsi radi znebili? Še bogu, se mi zdi, sem odveč. Pa sploh ne verjamem vanj. Morda bi se me pa ravno zato rad znebil?

EVICA: Amm.

JOSIP: Veš, da sem spil skoraj liter viskija v enem tednu? Sploh nisem vedel, šele danes sem opazil. Glej.

Podrži skoraj prazno steklenico proti stopnicam, a se še vedno ne ozre.

Sizifovsko, tako se počutim, sizifovsko. Zdaj naj bi žel, kar sem v življenju sejal, pa kaj mi je obrodila moja njiva? Nič. Jalov sem. Posušen. Žal mi je, ljuba moja, res mi je žal. Tudi jaz sem pričakoval, da bova v življenju še ... da se bova še luštno imela, da bova še kaj na dobičku. Drugače se ne bi tako gnal, res ne. Ahhh. No, kaj stojiš tam? Pridi.

Se ozre. Vidi Evico. Se obrne spet naprej.

A. Zato.

EVICA: Amm. Sorry. Nisem hotela –

JOSIP: Saj je vseeno.

Evica se obrne, da bi odšla nazaj gor.

JOSIP: Kam greš zdaj? Pridi zdaj sem, no.

Evica se obrne in pride po stopnicah k Josipu.

EVICA: A zdaj sva na ti?

JOSIP: Ja, kaj pa. Zdaj sem z vsemi na ti.

EVICA: Madona, v tej hiši ste pa res vsi čist v kurcu.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!